(PORTRET TEDNA) Roman Jerala: Komunikator znanosti in krotilec neumnosti

Ni želel postati eden od obrazov epidemije, pa je bilo logično, da je to postal navzlic dejstvu, da prav visokih uradnih funkcij v pilotski kabini letala, ki vozi državo skozi epidemijo, nima. Sedaj je menda že jasno, da lahko družbo iz pandemije izvlečemo le z znanstvenimi vitli, katerih ustroj in delovanje poznajo - oh, presenečenje - znanstveniki. Razlagati znanost v času čustvene nabitosti reda večjega jedrskega reaktorja je zahtevna naloga, in če smo iskreni, so tudi znanstveniki, ki so se zaradi ljubega miru raje umaknili v laboratorije in strokovne debate. Kdo pa se želi dnevno pojavljati v dnevnih novicah, ki jih sicer zapolnjujejo profane debate, za navrh pa še prenašati gnev občestva, ki mu ukrepi krnijo življenje? Pa še; preskok se je zgodil nenadno. Kot je hipno iz Wuhana preskočila epidemija, so bili primorani iz ordinacij in laboratorijev pred kamere profesorji in raziskovalci, "vpoklicani" v razlaganje imunologije, epidemiologije, virusov, cepiv in cepljenja, vse na poljuden in razumljiv način, pod stalnim pritiskom zahtev po končnih odgovorih, ko teh pravzaprav ni.

Znanost je delala v "real time" in takisto je v realnem času steklo simultano prevajanje vprašanj in dilem o prenosih, cepljenju, obolevnosti ... Po dveh letih obsedenega stanja namesto zahvale ljudje z doktorati in ekspertizami, ki si pozornosti javnosti ne želijo, ampak predvsem delajo iz odgovornosti do javnosti, postajajo tarča abotnih norčevanj, pritiskov, celo groženj. V nedavnem primeru profesorja farmacije Boruta Štruklja tudi fizičnih, v primeru duhovičenja stand-up komika Vida Valiča, ki si je v trenutku gnevnega psevdonavdiha izbral profesorja Romana Jeralo in požel odobravanje bivše komisarke Violete Bulc, pa gre za žalitev na družbenem omrežju, ki je kakopak nalezljiva podobno kot omikron. Naj bodo pozivi k pluralnosti mnenj še tako glasni in utemeljevani, eno ostaja - mnenja so različna in dovoljena, dejstva pa so sveta in zatorej nedotakljiva. Eno teh je, da je Roman Jerala znanstvenik s sila obsežno ekspertizo s področja, ki že dve leti kroji naša življenja.

Če bi šlo za športnika, bi ga častili kot polboga

Roman Jerala je rojen na Jesenicah leta 1962, kemija in biologija sta ga zanimali že v osnovni šoli in zato je združil oboje: je biokemik, specialist za področje sintezne in molekularne biologije, kar v zelo poenostavljenem prevodu pomeni, da sestavlja molekule, ki imajo pomembne vloge v bioloških procesih. Središče njegovega raziskovalnega dela je v sistemih, ki telesu pomagajo v boju proti škodljivim vpadom iz okolice, denimo virusom. Imunologija je njegov raziskovalni habitat že vrsto let, predvsem se je posvečal iskanju odgovora na vprašanje, kako naravni imunski sistem prepozna patogene, v zadnjih letih pa je veliko zanimanja požela njegova zamisel o sintezi proteinskih kletk na osnovi modularnih vijačnic, ki bi lahko služile kot "embalaža" za dostavo zdravil na nanoravni. Posledično so s sodelavci nanizali več objav v najuglednejših znanstvenih revijah, citate njihovih objav štejemo v desettisočih, njegovo delo je vodilo tudi do 25 patentnih prijav.

Naštevanje vseh znanstvenih uspehov bi vzelo preveč prostora, predavatelj na doktorskem študiju biomedicine je obenem prejemnik številnih nagrad, naj omenimo članstvo v EMBO in prestižni ERC-projekt za uveljavljene raziskovalce, šest univerzitetnih Prešernovih nagrad, vodil je številne študentske ekipe na tekmovanju raziskovalnih projektov iz sintezne biologije IGEM (International Genetically Engineered Machine Competition) v Bostonu. Pod njegovim mentorstvom so osvojili tri glavne nagrade, ob tem da se tekmovanj udeležuje okoli tristo ekip najbolj uglednih univerz z vsega sveta (MIT, Stanford, Harvard, ETH, Cambridge, Oxford, Heidelberg, Peking). Če strnemo z besedami kolega iz redakcije - če bi imeli športnika s takimi uspehi, bi ga častili kot polboga.

Ekipno delo je ključno

Življenje je posvetil znanosti, povedo tisti, ki ga poznajo že dalj časa. Tudi žena je znanstvenica, kar je prednost, pravi. "Imava veliko skupnega, je pa kdaj tudi obremenitev, ker težko izklopiš stvari, greš ven iz istih okvirov. Je pa spet lažje, ker se lahko z nekom pogovarjaš o strokovnih vsebinah, imaš podobne interese, zato na to gledam kot na prednost." Ampak luč na Kemijskem inštitutu gori dolgo že od nekdaj, covidni čas tega ni bistveno spremenil: "Tudi prej nisem bil prav dosti doma, zato je to kar podobno, poleg tega pa tudi doma delam precej, zato lokacija ni prav zelo pomembna."

Je pa pomembna ekipa, s katero delaš. Ekipno delo je ključno, predvsem če so to res sposobni in motivirani ljudje, je odločen. "To, kar delamo, je eksperimentalna znanost, kar pomeni, da je potrebnega veliko laboratorijskega dela, in tega ne more narediti posameznik, ampak je potrebno, da dela več ljudi. Gre za pozitivno povratno zanko - če je vzdušje v laboratoriju, v skupini dobro, je to nalezljivo in se navdušenja nalezejo tudi ostali. Razvije se razprava, porodijo se ideje, izmenjujejo se izkušnje glede dela, kar je zelo pomembno."

To je svetlobna hitrost!

Epidemija je poseben fenomen z več vidikov, še noben dogodek doslej ni tako zelo povezal sodobne znanstvene srenje, ki ji je v običajnih razmerah gonilo tekmovanje. "Zagotovo. Znanost se je obrnila predvsem v smeri, da se veliko rezultatov objavi še pred recenzijo. Seveda se včasih izkaže, da zadeve niso dovolj preverjene, zagotovo pa je bilo veliko izmenjave, idej in vse to pri izredni hitrosti. Ampak ko napovedo, da bodo čez tri mesece na voljo prilagojena cepiva, se ljudje sprašujejo, zakaj šele čez tri mesece. Ampak to je svetlobna hitrost! Pa bi radi še hitreje in to je tisto, kar poganja znanost naprej. Izmenjave so bile sploh pomembne v začetku epidemije, sedaj znova laboratoriji delajo bolj zase. Kljub temu raziskovalci vedno bolj pogosto objavljajo rezultate na twitterju in v roku dneva ali dveh se pojavi pet podobnih študij, kot je bilo denimo v primeru nevtralizacije različice omikron. Seveda obstaja tudi tekmovanje, kdo bo prvi in boljši, a sodelovanje je zagotovo boljše kot kadarkoli."

Ob vsem tem so raziskovalci postali tudi razlagalci znanosti, interpreti novosti in zapletenih imunoloških raziskav. Vedno na liniji z novinarji, ki smo iskali odgovore pri relevantnih virih. Odgovori Romana Jerale so bili vedno hitri, jasni, objektivni in tehtni. Tudi "tega še ne vemo" ali "tega ne vem" mu, kadar se ne čuti kompetentnega za podajanje izjav na neko temo, ni težko reči.

Izza mikroskopa pred kamere

Je težavno stopiti iz laboratorija pred kamere? "To se sedaj dogaja po celem svetu. V Nemčiji je najbolj znan Christian Drosten, v ZDA je cel kup znanstvenikov, ki so danes bolj vidni, kot so bili včasih, Iwasaki, Topol, Krammer, Hotez. Ni neprijetno, ampak mi vzame čas in energijo. Redno delo ne teče tako hitro, če imam tri intervjuje in se moram nanje pripraviti, to vzame kar nekaj časa. Ampak menim, da delam nekaj koristnega. In menim, da je prav, da se znanstveniki angažiramo na tak način. Če bi to prevzel kdo drug, bi bil vesel, pa tudi vsake toliko prosim, ali imam lahko malo odmora. Novinarji in ostali ljudje seveda želijo informacije in pomagam, če le znam, in pogosto to zahteva, da sam preučim še nekaj znanstvene literature ali sporočil. Včasih je potrebna hitra 'twitter triaža', da razorožim kakšno dezinformacijo, preden se razširi, kot je bil primer s sterilizacijo s cepivi, pa žal še danes preko nizke precepljenosti nosimo posledice tega nerazumevanja. Kdaj pa tudi povem, da se na neko stvar pač ne spoznam."

Je tviteraš (sam sicer pravi, da s tem ni zasvojen), ki se za razliko od siceršnjega občestva v logih pod modrim ptičem ne krega, ampak je omrežje Twitter zanj predvsem informacijski kanal: "Podam informacije, ki se mi zdijo vredne, da jih ljudje preberejo. Ne vem, koliko ljudi sicer pogleda izvirno informacijo ali samo mojo kratko predstavitev." Komentarjev na forumih ne bere, tudi facebooka ne spremlja, tam se vsuje največ smetja, pravi. A neprebojnega ščita ni. "Kdaj seveda ne morem, da ne bi prebral odgovorov na twitterju, ker včasih koga zanima kaj, kar bi bilo zanimivo za več ljudi. Saj blokiram ljudi, ki so žaljivi, in seveda nisem vesel nedostojnih komentarjev. Kakšna stvar me prizadene bolj, druga manj. Nekateri ljudje so pač tepci, marsikdaj skriti za anonimnostjo. Ampak prav zelo ne spremljam komentarjev. Dobivam tudi precej e-pošte, nekateri so precej vztrajno agresivni, ampak jih preusmerim v spam. To je del spletnih omrežij, kjer vsak, ki ima pet minut časa, misli, da bo lahko maltretiral in zmerjal koga drugega, ki ima drugačno mnenje."

"Vidim, koliko gneva je nakopičenega"

Seveda nasprotniki cepljenja niso slovenska ekskluziva, v Nemčiji precej glasno odpor do cepljenja izražajo querdenkerji, včasih gre tudi za načrtno ustvarjanje lažnih vsebin, za sistematično zavajanje ljudi s posebno agendo. "To je stvar, ki me zagotovo skrbi. Ne samo za cepivo in epidemijo, ampak tudi za prihodnje. Kako bo ne nazadnje funkcionirala družba, če se bodo preko anonimnih kanalov širile takšne dezinformacije. QAnon in podobne reči, 5G-zarote in čipi. To so take neumnosti, da bi si kdo mislil, da so preveč absurdne, da bi jim kdo verjel, pa vendar veliko ljudi žal temu naseda in lahko ima pomembne posledice - po eni strani za odločanje, v katero smer bo šla družba, po drugi strani pa to dodatno spodbuja nestrpnost in nasilje. Je le še dodaten korak do tega, ljudje so že tako ali tako precej na koncu z živci zaradi epidemije in ukrepov. Lahko je potreben le še majhen sprožilec, da pride do nasilja, kot se je zgodilo v primeru Štruklja in drugih. Tudi sam dobivam grožnje, takšne in drugačne, od nürnberških procesov do tega, da se bom cvrl v peklu, in tako naprej. To je zaskrbljujoče in upam, do ne bo eskaliralo in ne bo šlo naprej. Vidim, koliko gneva je nakopičenega. Ta trenutek me ni strah, je pa neprijetno, ko me kdo v mestu naslovi, pa ne vem, ali me želi pohvaliti ali ima kaj drugega za bregom. Zagotovo bi bil rajši anonimen in skrbel samo zase. Po drugi strani pa dobivam še precej več zahval, kar mi daje potrdilo, da delam nekaj koristnega."