Če bi antična Rimljanka v letu smrti Julija Cezarja stopila v časovni stroj in vstopila v leto 1800, bi se v novem času dobro znašla. Kljub napredku v znanosti in tehniki večjih razlik v tehniki gradnje, načinih proizvodnje, zdravljenja ni bilo. Če bi iz stroja stopila sto let kasneje, po prvi industrijski revoluciji, bi bila izgubljena. Kot sva na tem mestu zapisala s kolegom, bi jo svet strojev in spremenjenih družbenih vzorcev pahnil iz tirov. Kaj šele, če bi, kot jaz, leta 2023 vstopila v lokalno bančno poslovalnico v Londonu in tam, kjer so svoj čas stala bančna okenca, našla superbankomate. V skupnosti, katere večinsko prebivalstvo je revnejše, starejše, etnično pisano, z očitno digitalno vrzeljo. Zaposlenih je manj in so mlajši; namesto storitev skupnosti bolj podobnih bančnic pomagajo pri uporabi strojev. Gneča je nepopisna. Nekaj bankomatov ne deluje, ne sprejema določenih bankovcev, požira gotovino, a je ne zapisuje na račune. Podobno je na lokalni pošti ali v recepcijah bolnišnic.

Svet se spreminja z bliskovito hitrostjo in digitalne tehnologije so temeljito preoblikovale svet dela. Zaradi njih je opravljanje dela pogosto lažje, delovna mesta vedno manj povezana s pisarno ali tovarno. Opremljeni s pametnimi tehnologijami spreminjamo kavarne, bolnišnice, vlake v mobilna delovna mesta. V tej viziji prihodnosti ima tehnologija osvobajajoč učinek, ker ponuja več avtonomije in možnosti nekoč izključenim skupinam.

Druge vizije nakazujejo temačnejšo prihodnost. Od finančnega sektorja do maloprodaje, izobraževanja, sociale in zdravstva prinašajo nove tehnologije potencial, da človeško delo zamenjata stroj oziroma algoritem. Nobeno delovno mesto ni varno pred avtomatizacijo in robotizacijo. Zakaj bi podjetje plačalo revizorju, da tedne prebira finančne evidence, ko lahko avtomatiziran sistem pregleda ogromne količine podatkov v nekaj minutah in potencialno z večjo natančnostjo?

Napovedi, ki povzročajo paniko

V študiji iz leta 2013 raziskovalca oxfordske univerze Frey in Osborne ovrednotita verjetnost takega scenarija. Po pregledu skoraj 800 poklicev na ameriškem trgu dela ugotavljata, da je 47 odstotkov delovnih mest izpostavljenih visokemu tveganju tehnološke zamenjave. Opozarjata na negativno povezavo verjetnosti informatizacije poklica in višino plače ter doseženo stopnjo izobrazbe. Temu pritrdi letošnja študija McKinsey​, ki pokaže 14-krat večjo verjetnost, da bodo morali delavci na nižje plačanih delovnih mestih v ZDA še v tem desetletju menjati poklic. Generativna umetna inteligenca (genAI) naj bi po njihovi oceni avtomatizirala skoraj deset odstotkov nalog v ameriškem gospodarstvu. Takšne napovedi povzročajo paniko. A so sporne iz vsaj treh razlogov. Prvič, tehnološki napredek pogosto ustvari toliko delovnih mest, kot jih izpodrine. Drugič, sleherni poklic sestavlja vrsta operacij in nalog; če stroj ali algoritem nekatere izvede zlahka in četudi se tehnologija nenehno izboljšuje, ostajajo naloge, ki jih ljudje izvajamo učinkoviteje – na primer popravimo stroj ali algoritem. In tretjič, vpliv tehnologije je odvisen od zavestne izbire delodajalca, ali jo bo uporabljal za odpuščanje ali za lajšanje in izboljšanje kakovosti dela ter za njeno rabo ustrezno usposobil svojo delovno silo.

Pred našimi očmi se odvija (r)evolucija načinov dela in narave dela, ki ga ljudje lahko opravljamo. Vpliv na prihodnost dela torej ni le v tem, ali nam bodo na voljo delovna mesta. Spreminjajo se lokacije dela, vsebine, načini vodenja, proizvodni sistemi. V skrajnejših primerih se tehnologija uporablja tudi kot mehanizem za izvajanje nadzora nad učinkovitostjo delavcev. Amazon na primer s tehnologijo sledi gibanju skladiščnih delavcev; patentiral je celo zapestnico, ki spremlja gibanje in zavibrira, če delavec ne uporablja rok učinkovito.

Skupina digitalnih poražencev

Predvidevamo, da bodo digitalne platforme prevzele pomembnejšo vlogo na trgu dela. Vzpon platformske ekonomije namreč ustvarja nove oblike trga dela, ki temelji na množičenju (platformno delo), in mnogi že razporejajo delo z uporabo aplikacij. Amazon Mechanical Turk je ena takih spletnih kadrovskih agencij, kjer podjetja iz razvitih gospodarstev oglašujejo delo, na katero se javljajo delavci z vsega sveta. Vendar so dela, imenovana human intelligence tasks, ki jih ponuja, pogosto mikroopravila, trajajoča po nekaj sekund, in nizko plačana.

S projekcijami o prihodnosti dela ne gre pretiravati. Avtomatizacija že stoletja predstavlja izziv in skrb glede učinkov tehnologizacije obstaja, odkar obstaja plačana zaposlitev. Spreminja namreč delovna razmerja in naravo dela. Četudi je razvoj države odvisen od sposobnosti agilnega odzivanja in prilagajanja na mega trende in izzive v globalnem okolju, se je velik del izobraževalnega in delovnega trga ustavil pri stoletja starih konceptih izobraževanja in dela. Vsekakor bodo največ izgubile države, univerze in podjetja, ki ne razumejo, kaj spremembe v načinu izobraževanja in dela pomenijo za ljudi, gospodarstvo, družbo. Ironično, največje zaostanke v avtomatizaciji in digitalizaciji najdemo v kadrovskih službah.

Medtem ko se oziramo k robotizaciji in avtomatizaciji, platformnemu kapitalizmu, delavstvo izgublja moč, zlasti zaradi upada kolektivne reprezentacije in moči. To premika polje dela in zaposlitev in povečuje percepcijo negotovosti. Izrisuje se nova družbena skupina digitalnih poražencev v nižjem srednjem razredu, ki verjame, da njih in njihove otroke ogrožata digitalna in zelena preobrazba. Predstavljajo ga "prestrašeni vpijoči", skupine v ne najnižje plačanih v dejavnostih, pogosto izpostavljene med manj produktivnimi.

Družba vseprisotnih tehnologij

Vzporedno potekajo druge kulturne spremembe, med katere uvrščamo pojav novih generacij – Z, alfa, ki odraščajo v družbo vseprisotnih tehnologij. Zmotno je verjeti, da so se rodile s spretnostmi in znanji, potrebnimi za njihovo učinkovito, odgovorno in etično rabo. Še več, Gallupova raziskava javnega mnenja iz 2023 kaže, da je strah pred izgubo dela največji prav pri generaciji Z, in sicer zaradi genAI. Ko bi se ta razvila v polni meri, bodo avtomatizaciji najbolj izpostavljena prav dela, ki teoretično pripadajo generaciji Z.

Zato velja izpostaviti, da novi trendi prinašajo tako tveganja kot priložnosti, zlasti v okoljih z visoko stopnjo delavske organiziranosti, kjer sodelovanje različnih skupin določa ritem procesa, vključno s spreminjanjem nalog in zmanjševanjem delovne sile. Ni namreč tehnologija sama po sebi tista, ki dela ljudi odvečne – to so zlasti izbire delodajalcev. Te lahko povzročijo ukinitev delovnih mest – algoritmi in roboti so predvidljivi, ne potrebujejo plačane bolniške, se ne organizirajo v sindikatih. A lahko ustvarjajo nova. Lahko intenzivirajo delovne procese, a jih lahko tudi preoblikujejo s spreminjanjem načina dela, izboljšanjem varnosti in skrajševanjem potrebnega časovnega vložka. Ker so take rešitve produkt znanja in drage, je odločitev zanje pogosto podrejena dostopnosti poceni delovne sile. In te zmanjkuje.

Industriji 4.0 in 5.0

Slovenija ima dodaten izziv. Njeno večinsko gospodarstvo temelji na poceni delovni sili, na "plačanih rokah", manj na ustvarjanju znanja kot dodane vrednosti. Kolektivi se starajo in slovensko delovno silo že desetletja privabljata industrija 4.0 (pametne industrije) in 5.0 (ki spoštuje meje rasti in planeta). V teh ima človek višjo vrednost. Zagotavljata ustreznejše in varnejše delovne razmere ter učinkoviteje upravljata večgeneracijsko delovno silo.

Četrta in peta industrijska revolucija zahtevata velike tranzicije; spremenjene družbeno-ekonomske razmere, pojav novih generacij in globalno tekmovanje za vire in delavce pospešujejo nujnost inovativnih pristopov v polju izobraževanja in dela. Pomembnejši postaja model, ki z rešitvami na osnovi IKT povečuje dostopnost in ki omogoča racionalnejšo rabo virov in upoštevanja raznolikosti, potreb in načinov dela ter učenja novih generacij. Polarizacija delovnih mest, neenakosti, emigracije in akutno pomanjkanje delovne sile so zgolj signal nujne sistemske odzivnosti.

V prihodnost usmerjene družbe se ne sprašujejo več, ali sta reorganizaciji dela in izobraževalnega sistema nujni, pač pa, kako pristopiti k njima. Pandemija ni le razgrnila ogromne luknje nerešenih problemov, ampak je pospešila priložnosti za razmisleke o prihodnosti dela, kulturi dela, zaupanja, svobode, izbire, avtonomije in pravic. Ne spreminjajo se le tehnologije, ampak tudi vrednote in odnos do dela ključnih generacij. Če naj se postavimo ob bok najuspešnejšim, moramo reorganizirati oba sistema. In si odgovoriti na vprašanje, kako prepoznati in zagotoviti ustrezna znanja in veščine za ustvarjalno in kritično vključevanje ter soustvarjanje družbe 5.0, kamor spadata tudi hibridizacija delovnih mest in izobraževalno-študijskih okolij ter z njo povezan razvoj pametnih delovnih mest, učilnic in predavalnic.

Ne znamo napovedati, kako bodo digitalne tehnologije preoblikovale svet dela v prihodnjih desetletjih. Njihov vzpon sproža upravičena vprašanja o delovnih razmerjih, delovnih razmerah in vrstah zaščite delavcev, ki bi jih lahko potrebovali v prihodnosti. Da so pametne spremembe možne, dokazujejo švedske bolnišnice, islandska javna uprava, finski izobraževalni sistem, japonska dolgotrajna oskrba. Te kažejo, da moramo k pripravi pritegniti vse relevantne partnerje. Izbire delodajalcev namreč lahko vodijo v konflikte z delavci, organiziranimi v nove kolektive, kot tudi z vladami, ki uvajajo nove oblike regulacij. Zato potrebujemo novo družbeno pogodbo o prihodnosti dela, v katero bomo vključili tudi mlade.