Lansko poletje sem se z obiska Slovenije vrnila na porumenel, zaprašen košček zemlje za svojim londonskim stanovanjem. Trava – edina stvar, ki raste na tem zapuščenem delu in je dom lisici in njenim mladičem – ni le ovenela, ampak je dobesedno pogorela do tal. Pretreslo me je, da sem priča uničenju, večjemu od travnate zaplate. Kot znanstvenica vem, kaj se dogaja, kaj se bo verjetno zgodilo, kako in kdaj. Za zaskrbljenost ne potrebujem podnebnih sprememb na lastnem dvorišču. Ne nazadnje se mi kot emigrantki iz države z rudniki premoga in TEŠ 6 zdijo podnebne spremembe že dolgo zelo resnične. Občutka moje pretresenosti ni pojasnil niti dogodek iz leta 2004, ko je toča večini družin v Slovenskih Konjicah, tudi mojima, odnesla streho in velik del doma, zaradi česar se je vame zaril prastrah pred (podnebnimi) katastrofami. Ob pogledu na požgano travo sem se zlomila zaradi njene vsakdanje običajnosti. Da se mimo tega, kar sama vidim kot znak izumrtja, odvija povsem običajno življenje.
Produkcija znanja in osebni življenjski slogi
Požgano londonsko travo so v spomin priklicali slovenske poplave, nemška toča in havajski požari, ki so reaktivirali zavedanje, da se vsakdanja običajnost odvija tudi v večinski sodobni akademiji. Pred vsega nekaj leti smo izpostavljale odnos britanskih univerz in univerzitetnega sindikata do fosilnih goriv in potovanj z letali. Univerzitetni pokojninski sklad je namreč leta vlagal v naftno družbo Shell; zaveza k odstopu ni bila sprejeta hitro ali z navdušenjem. Univerze sicer rade objavljajo pompozne izjave za javnost (npr. o zavezanosti trajnosti), a precejšen del denarja še vedno namenjamo dejavnostim, ki prispevajo k podnebnim spremembam (netrajnostne gradnje, izkoriščanje pitne vode, potrata energije, prekomerna raba klimatskih naprav, letalska potovanja). Zdi se, da je malo kritičnega razmisleka o tem, da tudi produkcija znanja in osebni življenjski slogi prispevajo k ogrevanju planeta. Po vrnitvi v akademijo se mi celo zdi, da ima "industrija znanja" svoj geološki čas. Namesto da bi tudi sama aktivno priznala, da je do te stopnje segrevanja privedel (tudi akademski) kapitalizem, njegova težnja k (pretirani) proizvodnji in (preveliki) konkurenci namesto k sodelovanju, nadaljujemo akademske "rituale", v katerih še naprej gojimo rasizem, klasizem (razredno določenost), trans- in homofobijo, mizoginijo, abilizem (vrednotenje glede na zmožnosti telesa). Le da 1,5 (kaj šele 2,5) stopinje Celzija toplejši svet ni več svet, v katerem so nastale teorije, s katerimi pojasnjujemo nove trende. Kot da smo vdano sprejele neizogibnost segrevanja in trpljenja v antropocenu, trenutni geološki dobi, ki jo zaznamuje vpliv človeka na planet.
Nihče ni izvzet
Ne glede na število okoljskih katastrof se odziv družb v prid upočasnjevanja podnebnih sprememb spreminja prepočasi. Sprejemanje (iz)umiranja, kjer je pač treba "živeti" to "življenje", je del "počasne smrti", koncepta, ki ga je leta 2011 uvedla Lauren Berlant v knjigi Cruel Optimism (slov. Krut optimizem, ki bi ga lahko uporabili tudi v razpravi o evtanaziji). S požgano travo kot posledico podnebnih sprememb na lastnih dvoriščih, z razbitimi strehami, poplavljenimi ali požganimi domovi in gozdovi, z na koščke razbitimi življenji nam vendar mora postati jasno, da se moramo spremeniti. Da učinki podnebnih sprememb sicer niso enakomerno porazdeljeni, a da ni nihče izvzet. Tako sem vsaj mislila, ko sem na najbolj vroč dan v zgodovini Velike Britanije našla mrtvo srako in se spomnila ptic, ki so na drugem koncu sveta umirale zaradi vročine.
Vsakič, ko odprem čivkača, je razlika med načini dojemanja in bivanja v našem skupnem svetu očitnejša. Paradoks znanja in neaktivnosti (vedeti in ne delovati) je v središču mojih analiz javnih politik. Del znanosti že vsaj od sedemdesetih let prejšnjega stoletja razpravlja o pomenu okoljske nevarnosti in svari pred tveganji, a nas je večina ujetih v paralizirajoč spor o tem, kako resna je grožnja. Smo kot družba dveh realnosti: tiste s kritičnimi razpravami o perečih družbenih vprašanjih, a brez ukrepanja in tiste z inovativnimi idejami, domišljijo, drznostjo in pogumom, a brez politične moči. Tehnološki napredek – od družbenih medijev do generativne umetne inteligence in gensko spremenjenih organizmov – postavlja vznemirljiva vprašanja o tem, kam gremo. Ali inovacije res izboljšujejo življenja ali je le vprašanje časa, kdaj bodo uničile planet?
Znanost kot politična tarča
Pogosto je prepričanje, da ima znanost preproste odgovore na zapletena vprašanja. A četudi bi lahko zagotovila nedvoumne odgovore, znanstveni dokaz ni edini element odločanja o javnem interesu. V zrelih predstavniških demokracijah so politiki izvoljeni za sprejemanje odločitev, ki naj vsakič uravnotežijo številne prednostne naloge in interese – vključno z znanstvenimi dokazi, makroekonomskimi učinki, etiko, pravičnostjo, časovnimi omejitvami in javnim mnenjem. Naj se zdi še tako preudaren način upravljanja, je sklicevanje politike zgolj na znanost zavajajoče; škodi njeni verodostojnosti in zmanjšuje zaupanje javnosti v obe.
Enega odmevnejših primerov ponuja Trumpova odločitev o odstopu ZDA od pariškega podnebnega sporazuma zaradi učinkov na gospodarstvo. Trump je odločitev "utemeljil" na študiji, ki jo je financirala lobistična skupina in izvedlo podjetje, ki svetuje nasprotnikom okoljskih regulativ. Številni so jo označili za "nesmiselno", avtorji sami so opozorili na napačno uporabo in zavajanje. In vendar je ostala Trumpov edini "znanstveni" dokaz.
Znanstvenice in znanstveniki ne smemo dopustiti, da je znanost politična tarča. V dobi lažnih novic in alternativnih dejstev moramo aktivneje vstopiti v javni prostor in v politični diskurz vnesti znanstveno pismenost. Ker javnost pogosto ni seznanjena z znanstvenimi procesi in dognanji (le kako naj bi bila?), imamo odgovornost zagotavljanja in zagovarjanja znanstvene etike in integritete ter dolžnost, da spregovorimo vsakič, ko sta ogroženi.
V dobi lažnih novic in alternativnih dejstev moramo aktivneje vstopiti v javni prostor in v politični diskurz vnesti znanstveno pismenost
Naivno je prepričanje, da "morajo" ljudje "verjeti v znanost" in ji "zaupati". Zaupanje ni samo od sebe dano. Tudi antiintelektualizem in "upogibanje" znanosti v politične namene (izbrane študije in "naši" strokovnjaki; nadlegovanje "nepravih" znanstvenic z zmanjševanjem financiranja) niso brez posledic. A ko gre za politiko, ostaja znanstvena sfera (ne zgolj slovenska) pogosto zadržana, tudi kadar politika ali celo del znanosti izkrivljata spoznanja.
Politično motiviran odnos do znanosti ni nov. Ta je politična tarča tudi zaradi potencialne moči. Ponuja namreč najboljšo metodo za razumevanje dogajanja in tega, kaj je res. Ker je politično preusmerjanje pozornosti javnosti kratkoročna rešitev z dolgoročnimi posledicami, delim zaskrbljenost nad pomanjkanjem kolektivno angažirane skupnosti, zlasti znanstvene. Z molkom soprispevamo k razvoju avtoritarnega sloga ideološko motiviranega sklepanja, ki je, zavestno ali ne, namenjen utrjevanju politične moči. Strinjam se z Jackom Goldsmithom s harvardske pravne fakultete, da smo znanstvenice in znanstveniki velik kolektiv, ki mora pozorno spremljati dejanja politike.
Ni več blabla
Za slovenski družbenopolitični ekosistem stagnacij in sprememb je erozija zaupanja pogubna, zlasti za sposobnost vladajočih, da pravočasno in ustrezno ukrepajo v času velikih kriz. Zato jim mora biti v interesu vlaganje v zaupanje. Največja nevarnost razvoju je namreč inercija. Sprememba potrebuje sodelovanje vseh, jezo mladih, znanje starih, modrost ranljivih skupnosti in resurse pozicij moči.
Ali inovacije res izboljšujejo življenja ali je le vprašanje časa, kdaj bodo uničile planet?
Naravne katastrofe spreminjajo politična stališča. Če k odpravljanju posledic katastrof ne bomo pristopili s pametno ozelenitvijo vseh procesov in delov družbe, nas bo globalno segrevanje pokončalo. Z besedami Grete Thunberg: nič več blabla.