Šef pošte v kraju Sainte-Menehould v severovzhodni Franciji je na prvi poletni dan leta 1791 zdolgočaseno strmel skozi okno na prašno makadamsko cesto, ki je vodila proti Verdunu, ko se je pred poštno postajo za kratek čas ustavila razkošna kočija in manjši voz, na katerem so sedeli trije v rumene telovnike (častna beseda) oblečeni lakaji. Uro kasneje je do pošte prijahal še upehani nacionalni gardist in se pozanimal, ali so morda kje videli pobeglega kralja Ludvika XVI., ki je prejšnjo noč z družino pobegnil iz Pariza. Naš poštar, Jean-Baptiste Drouet po imenu, je bil revolucionar, republikanec in domoljub, zato je kralja strumno zašpecal miličniku iz Pariza. Potem je še sam zajahal konja in v bližnjem Varennes-en-Argonne izsledil kraljevo družino in jo lastnoročno zadržal, dokler bežeča monarhistične svojati niso aretirale pristojne revolucionarne oblasti. Jean-Baptiste je bil za svoje dejanje bogato nagrajen, pokasiral je 30 tisoč funtov, poleg tega pa je bil dobro leto kasneje izvoljen tudi v Konvencijo, skupščino prve francoske republike, kjer se je pridružil skupini montagnardov - ali po naše hribovcev - skupaj z Robespierrom, Dantonom in Maratom. Bil je eden najglasnejših zagovornikov smrtne kazni za že prej omenjenega Ludvika XVI., ki je svojo življenjsko pot zaključil 21. januarja 1793, na giljotini, postavljeni sredi Pariza.
Revolucija gor ali dol, oblast je oblast
