Pakirala sem hitro: tri majice s kratkimi rokavi, dvoje kopalk, dvoje hlač za tek, dva zimska puloverja, rokavice in kapa. S police sem pobasala še sedem kriminalk in pripravljena sem bila na odhod.
Epidemiološka slika Grčije se je konec oktobra začela občutno slabšati. Popolno zaprtje se je vse pogosteje omenjalo. Nekajmesečna ponovna izolacija v natrpanih Atenah se je zame zdela nesprejemljiva. Grška prestolnica ima zelo malo zelenih površin. Če živiš v centru mesta, je tvoje gibanje omejeno na hriba Likavitos in Strefi ter park Pedios Areos.
Na Kreto sem prispela prvega novembra lani. Samo nekaj dni kasneje je grški premier Kiriakos Mitsotakis razglasil popolno zaprtje države. Od takrat dalje ostajam na enem najlepših delov grške južne obale. Prenočišče je bilo v koronskem obdobju zlahka najti. Možnosti sta trenutno dve: redki hoteli, ki so odprti (večina jih je zaprtih ali pa so bankrotirali), ali pa najem apartmajskih nastanitev po zelo dostopnih cenah, saj lastniki želijo rešiti popolnoma propadlo preteklo poletno sezono in zapolniti kapacitete. Cene za najem apartmajev se giblejo od 250 evrov.
Vreme je letošnjo zimo izjemno sončno in domačini pravijo, da še nikoli ni bilo tako prijetno. Do sedaj smo beležili samo sedem zimskih dni - to pomeni, da so bile temperature tudi čez dan pod deset stopinj. Večino časa je sončno, zunaj pa med 15 in 20 stopinjami.
Nov način dela od doma je na Kreto najprej pripeljal mednarodne skupine digitalnih nomadov. Hitro so jim sledili še vsi tisti, ki po novem delajo samo od doma. Srečujem ogromno Angležev, Nemcev, Ircev, Skandinavcev, tudi Grkov iz drugih delov Grčije. Veliko se jih zadržuje v Hanji in drugih mestih, z upanjem na dobro internetno povezavo.
Sama sem se raje odločila za mir, tišino in morje.
Kalathas, kjer trenutno živim, je od najbližjega mesta oddaljen 20 kilometrov. Temno rdeče hiške lokalcev so si zelo podobne, turistične kapacitete so različnih vrst: med njimi luksuzni hoteli, vile, počitniški apartmaji. V neposredni bližini je ameriška vojaška baza, zato tukaj živi ogromno Američanov. Vojaška letala dnevno preletavajo nebo in njihov zvok je precej moteč, včasih se zaradi velikega hrupa zatresejo okenske šipe.
V zakup vedno vzamem celotno situacijo nepredvidljivosti epidemije. Bivanje v čudoviti vasici ob peščeni plaži in pretežno sončnih dneh, mir in ptičje petje, v katerega občasno zarinejo agresivna ameriška letala, me spomnijo, kdo v resnici vlada svetu. Lahko spakiramo kovčke in odletimo daleč, vendar realnosti ne moremo ubežati.
Zaradi čudovite zime je kopanje v turkiznem morju lahkotno in prijetno. Včasih med plavanjem po kristalno čistem morju kot kakšna planinka zavriskam od veselja. Voda je seveda mrzla, vodni izviri ponekod prihajajo iz zasneženih gora, ki ščitijo okoliške vasice. Pol ure plavanja je dovolj.
Opazila sem, da je zimsko kopanje domena starejših lokalcev, ki ponosno predstavljajo "zimske plavalce" in njihove podpornike. Ob nedeljah se zberejo na peščeni plaži Kalathasa. Povprečna starost je 60 let plus. Če je sončno vreme, in to je pogosto, podporniki postavijo temne piknik stole in mize na plaži.
"Kdo še nima?" eden izmed njih sprašuje in naliva tradicionalno žganje, tsipuro, v plastične kozarčke. Tam posedajo nekaj ur. Nekateri izmed njih gredo v vodo, drugi obraz nastavljajo soncu, klepetajo s sosedi ali pa se sprehajajo po plaži. Redki nosijo maske, ne morem trditi, da se razdalje upoštevajo. Verjamem, da ob takšnem sproščenem vzdušju, ki nesramno spominja na brezskrbno poletje, vsi pogosto pozabimo, da se tam zunaj odvija drug svet: ekonomska stiska zaradi epidemije, nekateri se borijo za življenje, ljudje so v mestih omejeni in zaprti.
V celotni zgradbi, ki spominja na neke vrste družinski hotel, oddajajo deset sob. Ko sem novembra prispela, sem en mesec preživela čisto sama v enem od dveh nadstropij. Interesa za najemanje ni bilo, lastnik pa je še tehtal, kaj se mu sploh splača storiti. Decembra se je odločil: poletje je že izgubil, vse apartmaje bo nadalje oddajal in upal, da ne bo ustvaril veliko dodatnih stroškov.
Tako smo se tukaj znašli pisana družba zelo različnih ljudi: od nemške youtuberke, kanadskega popotnika, palestinske begunske družine, grških študentk, ki študirajo na tujih univerzah, do skupine glasnih grških delavcev, ki v bližnji vasi gradijo hotele. Hotele za poletje.
Za novo turistično sezono in za prihodnost.
Za nekoronsko prihodnost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
