Murska Sobota: Kako se je staro umikalo novemu

Ines Baler, Vestnik
21.07.2020 05:45

Pomurski muzej z virtualno in ulično razstavo predstavlja fotografski opus Jožeta Kološe - Kološa.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Takšna je bila leta 1955 danes Slovenska ulica skozi fotografski objektiv Jožeta Kološe.
Jože Kološa

V Drevoredu Martina Lutra je na ogled ulična razstava Murska Sobota skozi objektiv Jožeta Kološe - Kološa. Pripravil jo je Pomurski muzej ob prihajajoči stoti obletnici rojstva tega znanega prekmurskega fotografa. Rodil se je 28. septembra 1920 v Murski Soboti in umrl 29. junija 1998 v Kopru. Njegova zapuščina obsega številne fotografije, na katerih je bila na začetku upodobljena prekmurska motivika, pozneje, ko se je s soprogo Piroško - Piriko preselil na Primorsko, pa se je posvetil industrijski fotografiji. Tamara Andrejek, višja kustosinja v muzeju in avtorica razstave, pove, da bo muzej obletnico zaznamoval z več dogodki. Med drugim so v minulih tednih že predstavili virtualno razstavo oziroma film, ki prikazuje podobe Murske Sobote iz zgodnjih 50., 60. in 70. let prejšnjega stoletja in danes. Fotografije današnjega mesta je letos maja posnel Tomislav Vrečič, ki opravlja vlogo muzejskega fotografa. Kateri deli mesta so se najbolj spremenili in kateri najmanj? Andrejkova odgovarja, da se pravi panonski pridih še najde v Partizanski ulici. "To je Mala Kaniža, če se od goričke Mariške pri železniški postaji odpravite proti Lendavski ulici. Ta ulica pa je žal izgubila največ svoje avtentične podobe. Tam so bile pritlične hiše, izredno zanimive arhitekturne rešitve so se prikazovale v tistih hišah, v katerih je živel soboški višji sloj, izobraženci iz različnih sfer javnega življenja." Dodaja, da je arhitekturne poudarke od tistega časa do sedaj ohranila tudi Slovenska ulica, ki so jo zgradila zveneča stavbarska in arhitekturna imena. Podobe Murske Sobote skozi fotografsko oko Jožeta Kološe so tudi na panojih in bodo na ogled tako dolgo, kolikor bodo vremenske razmere dopuščale. V muzeju si želijo, da bi bile ulične razstave v prihodnje dokaj stalne, vsebine pa bi se menjale najmanj dvakrat letno. Prvotna zamisel sogovornice je sicer bila, da bi razstavo postavili v Slovenski ulici, ki se je nekoč imenovala Glavna ulica, ker je največ prepoznavnih fotografij Kološa naredil med katoliško cerkvijo in Lendavsko ulico. Toda ulica je še v prenovi.

V fotografijo vnašal sodobnost

"Jože Kološa izvira iz fotografske družine, od dedka, mame in očima je prevzel tako mojstrsko obrt kot atelje. Relativno zgodaj je zapustil rodno Prekmurje, saj ju je potreba po zaslužku in drugačnem življenju s soprogo odpeljala v Koper, kjer je aktivno deloval kot fotograf. S to razliko, da je bil v Murski Soboti fotograf v ateljeju, fotografiral je osebe, dogodke, na Primorskem pa je glavnino časa posvečal industrijski fotografiji, ki ga je pripeljala do njegove umetniške eksperimentalne fotografije," razloži kustosinja. Pripomni, da je bil Kološa tudi Vestnikov fotoreporter. Pri listanju starejših časopisnih izdaj je mogoče ob njegovih zanimivih fotografijah najti skorajda poetično-kritične podpise, za katere sogovornica domneva, da jih je pisal sam. Prvo obdobje, ki obsega njegovo delo med letoma 1936 in 1959, je prepleteno s podobami domačega kraja, domačega človeka in Murske Sobote.

Ruta je bila zaščitni znak Jožeta Kološe - Kološa. Njegova žena Piroška je vsakič, ko je prišla k njegovemu grobu, na spomeniku, kjer je enak kip kot na fotografiji, ruto zamenjala. 
Ines Baler

Blagostanje, notranji mir, ki ga je izžarevalo mesto

Avtorico razstave najbolj nagovarjajo Kološeve starejše slike. "Ta nostalgija za nekdanjim krajem, ki se ga deloma spominjam iz svojega otroštva, preden se je Murska Sobota začela spreminjati. Ko se je staro že umikalo novemu, ampak je, če rečem subjektivno, to še vseeno bilo v nekih okusnih kanonih." Danes je drugače, pa za to ne okrivi arhitekture in urbanizacije, pač pa potrošniško družbo. Na fotografijah tistega časa je namreč opaziti blagostanje, notranji mir, ki ga je mesto izžarevalo s cestami, hišami, drevjem, zelenjem. "Danes pa nam že barve, vsa ta sporočila podzavestno dvigujejo tlak, tudi če ne spremljamo dnevno novic na pametnih napravah. Pomiriti se v mestu ne moreš več. Narava je še zadnje zatočišče. Ta narava, ki jo je Kološa fotografiral in jo imamo v glavnem v črno-belih barvah, je k sreči na dosti lokacijah ostala enaka," meni Tamara Andrejek.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta