Ženske morda nimamo toliko mišične mase, ampak imamo veliko srce

Saška Rogan pravi, da je že od malega vedela, da bo vojakinja, saj je njena družina zelo domoljubna in povezana z vojsko. Govorila je, da bo vojaška učiteljica, in danes se v okviru delovanja v Slovenski vojski, sodelovanja ter povezovanja s civilnim prebivalstvom tako tudi počuti, ko predstavlja poslanstvo organizacije. Z njo smo se pogovarjali pred dnevom Slovenske vojske, ki ga bodo letos obeležili 14. maja v dvorani Tabor v Mariboru in pred njo.

Kako je vaša družina povezana z vojsko in kako vas je to spodbudilo za izbiro poklica?

Orožje mi je bilo pravzaprav položeno že v zibelko, naj se to sliši še tako noro, pa vendar je res. Naša družina je živela v hiši, kjer je bilo tajno skladišče orožja, namenjenega oborožitvi teritorialne obrambe za potrebe osamosvojitve. V delovanje tega sistema je bila vpeta celotna družina, tako mami kot teta, ati in stric pa sta bila vpoklicana, ko je bila zadeva še močno v povojih. Ati je tako postal pripadnik MORiS.

Že kot majhni deklici mi je torej po žilah tekla kri, "močno obarvana v zeleno"! Hodila sem v vaški vrtec v Kočevski Reki in ta se je nahajal na vsakdanji poti mojega atija, ki se je tu in tam ustavil, v uniformi in z vojaškim vozilom, in bila sem zelo ponosna nanj. Tako sem si že kot majhna deklica želela postati vojaška učiteljica. Po šolanju, študentskem delu in krajšem delu v vrtcu je želja čez noč postala premočna, da bi jo ignorirala. Morala sem poskusiti, sicer bi si vse življenje očitala.

Tudi poročila sem se vojaško, tako je vojska postala del razširjene družine in sanje majhne deklice so postale resnične.

Katero šolo ste opravili pred vključitvijo v Slovensko vojsko?

Po končani osnovni šoli sem šolanje nadaljevala na srednji šoli in postala grafični tehnik/oblikovalec, nato pa izobraževanje nadaljevala še na Pedagoški fakulteti.

Ali se v okviru zaposlitve še naprej izobražujete?

Seveda, stalno izobraževanje in izpopolnjevanje ter urjenje (kot mu pravimo v vojaškem svetu) so del vsakdana. To v Slovenski vojski obsega več področij, na različnih nivojih in stopnjah, v tujini in tudi doma. Nekatera izobraževanja potekajo tudi kot tako imenovani vedi, tečaji in moduli. Sama sem bila vpeta predvsem v več slednjih, na različnih področjih.

Najprej ste bili vključeni v 132. GORP oziroma gorski polk. Zakaj prav gorski polk? Ste izbrali sami ali so nadrejeni presodili, da spadate tja?

Ko vstopiš v družino Slovenske vojske, moraš opraviti temeljno vojaško-strokovno usposabljanje, sledi mu osnovno vojaško-strokovno usposabljanje, od tu pa si – če si kandidat za stalno sestavo – prerazporejen v različne enote. Sami nismo izražali želja, v katero enoto bi radi bili prerazporejeni. Nekako samoumevno nam je bilo, da vojaško pot začneš v pehoti, zato je bila vsakršna druga prerazporeditev presenečenje. Torej si 132. GORP nisem izbrala sama, mislim, da o tem niso presojali niti neposredno nadrejeni, temveč so to zgodi na podlagi potreb posameznih enot. Tisti dan, ko so nas seznanili, kje se javimo na prvi "pravi" delovni dan, sem bila zelo pozitivno presenečena. Nisem natančno vedela, kaj to pomeni, kaj bom sploh počela, a bilo je drugače in predstavljalo je zanimiv izziv. Ne vem, ali je bila to sreča, naključje ali zares strokovna presoja, a z mojo prerazporeditvijo ne bi mogli biti bolj uspešni. 132. GORP je bil enota, ki jo bom vedno nosila v srcu, tu sem se počutila doma, vsak dan je prinesel nov izziv, novo znanje, nove uspehe in nove osvojene vrhove (tudi dobesedno).

Zamenjali ste že kar nekaj enot, iz gorskega polka ste šli v Baterijo za ognjeno podporo, nato v Vojaško policijo, zdaj ste v pehoti. Kaj pa je skupno vsem vašim položaj?

Pravzaprav sem zamenjala samo dve enoti, 132. GORP in potem 10. Pehotni polk. Bateriji za ognjeno podporo sem se pridružila zaradi misije okrepljene prednje prisotnosti v Latviji. Za potrebe misije sem postala del baterije, tu opravila ved in skupaj z njimi še priprave na misijo ter seveda misijo. Znotraj Vojaške policije pa sem opravljala šolanje, a se je življenje zasukalo v drugo smer. Že med šolanjem oziroma takoj po vrnitvi z misije sem postala del 10. Pehotnega polka. Vsem je skupno, da je za potrebe Slovenske vojske kdaj treba stopiti iz cone udobja in se pridružiti še kakšni drugi enoti, da je treba biti prilagodljiv, predan in pogumen, kajti življenje je živa igra in spremembe so del našega vsakdana.

Med vaše delovne naloge sodi tudi povezovanje s civilnim prebivalstvom. Kaj recimo najraje počnete v službi?

Najraje pridem v službo in dam vse od sebe, kar tisti dan lahko dam. Ta občutek je nepopisen in tako lahko potem mirne vesti odideš domov, si nasmejan in dobre volje, brez slabe vesti in z vibracijo dobre energije.

Skratka, zanimajo me nove stvari in veseli me dinamično delo. Všeč mi je ta naša delovna pisarna brez zidov. Povezovanje s civilnim prebivalstvom pa je kot češnja na torti, to je poslastica zame. Ta del mojega dela mi je zares posebno ljub, preprosto neizmerno rada z njimi delim vse te svoje vojaške strasti, znanje in izkušnje.

So tudi kakšne manj prijetne plati vaše službe?

Manj prijetnim platem pravim kar izzivi. Res je, da so mi kakšni bolj ljubi od drugih, a življenje je paleta barv in ima tudi sive tone. Teh se lotim malo drugače. Najmanj prijetno je, ko se za daljše obdobje poslavljaš od domačih. Mogoče me to zdaj bolj preveva zato, ker sem trenutno na misiji, ampak najtežje je, ko odhajaš od doma za dlje časa.

Takrat je treba organizirati življenje z domačimi na daljavo, doma morajo stvari potekati usklajeno in čas se ne ustavi, čeprav tebe ni zraven. Pa mogoče tedaj, ko kakšni pripadniki najdejo novo poklicno pot in zapustijo to našo družino Slovenske vojske. Kakorkoli obrnemo, mi slovesa niso ljuba, so pa del življenja.

Kaj pa počnete v prostem času? Ali tedaj nabirate energijo ali je dovolj dobite že v službi?

Del energije dobim, a jo tudi dam, že v službi. Sama pravim, da je sreča, da imamo že zjutraj v službi športno vadbo, meni to predstavlja velik plus. Nekateri za to plačujejo in iščejo možnost v svojem prostem času. Če v službi delaš nekaj, kar ti je všeč, te to nekako izpopolni. Kljub vsemu pa mislim, da je zdrava celica in močen polnilnik za vse nas ljubeča in razumevajoča družina, taka, ki zna pobožati, ko je hudo, in brcniti, ko je potrebno.

Doma lahko počneš tisto, kar ti je ljubo, ne da ti kdo ukaže ali pove, na kakšen način in kdaj. Prosti čas je torej namenjen družini, hobijem, delu z otroki in sanjarjenju, torej tudi meni. Rada sanjarim in gledam v zvezde, v naravi pa sem čisti avanturist. Obožujem adrenalin in vožnjo z motorjem, obožujem vrhove, višino, ferate, hribolazenje, razne športne aktivnosti, po drugi strani rada plešem, rišem, pečem, kuham in potujem. Rada sem žena in obožujem otroke ter aktivnosti, povezane z njimi, obožujem pikice, hkrati pa moja koža ves čas predano nosi maskirni vzorec.

Čeprav bi mogoče kdo rekel, da ste v neženskem poklicu. Kolikšen pa je pravzaprav delež žensk v Slovenski vojski?

To je odvisno od posamezne enote, v nekaterih jih je malo več, v drugih malo manj. Nasploh se Slovenska vojska lahko pohvali z visokim odstotkom pripadnic – od 16 do 17 odstotkov nas je v stalni sestavi SV. Tudi v Gorskem polku nas je bilo kar nekaj in smo super sodelovale, tukaj v 10. Pehotnem polku nas je malo manj. Zdi se mi, da ženske znotraj te organizacije (druge družine, kot ji pravim jaz) dobro funkcioniramo.

Imamo nekaj, kar moškim manjka, in to sta potrpežljivost in visok prag bolečine. Znamo potrpeti. Na tem področju smo veliko bolj trmaste. Morda nimamo toliko mišične mase, ampak imamo veliko srce, ki bije pod uniformo.