Najbolj obiskani narodni park Banff je varovan v okviru svetovne dediščine Unesca, kot prvi narodni park v Kanadi je bil ustanovljen leta 1885 z imenom Rocky Mountains Park. V tem času je bila dograjena kanadska pacifiška železniška proga, ki je prinesla napredek in razvoj tudi v turizmu, a je hkrati uničila desettisočletno naselitev staroselskih ljudstev na tem območju. Do tedaj so jih občasno zmotili le traperji in angleški raziskovalci, na primer Mackenzie, Thompson in Fraser, ki so njihovo znanje orientacije in načina preživetja v divjini še kako potrebovali. Ime Indijanci se vse od sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja postopno izključuje iz vsakdanjega besednjaka in danes velja za žaljiv izraz. Sprejemljiv je le v pravnem smislu v navezavi na vladno zakonodajo, tako imenovani Indian Act iz davnega leta 1867, s katerim se opredeljuje njihov status.
Večja je skupina, manjša je možnost za medvedjo radovednost
Medved med stebroma devet in enajst
Ob glavni cesti v Banff vzbudi našo pozornost slikovita tabla Lake Louise in firbec nas vodi na ogled smučarske proge in terenov uvodnih tekem za svetovni pokal v alpskem smučanju. Eno najbolj popularnih smučišč v Kanadi se razprostira na 17 kvadratnih kilometrih in ima 145 smučarskih prog. Sedežnica nas zelo počasi pripelje na višino 2088 metrov, izstopimo v območje, ki je ograjeno z električnim pastirjem. Da ne bo pomote, jasno je bilo, da potujemo v kraje, kjer sta doma grizli in črni medved. A nekako kot v Sloveniji, kjer moraš imeti veliko srečo, da srečaš medveda, smo si zamišljali tudi pohodništvo po kanadskih vršacih. V bližnjem informacijskem centru je sledil trenutek resnice. Od pomladi do jeseni je čas sprehodov mamic medvedk z mladički, sledi obdobje njihovega intenzivnega prehranjevanja v juliju in avgustu, ko obrodijo njihovi najljubši gozdni sadeži. Zgodi se, da tudi pozimi lačni prihlačajo med hiše. Zato so vsi koši za smeti in kontejnerji kovinski ter posebne oblike, z odpiranjem pokrova na način, da z roko sežemo v odprtino v velikosti dlani, kot v žep, in potegnemo zatič. Medo še ni pogruntal, kako bi odprl kontejner, tudi pleza po njem, da bi ga prevrnil, a je trdno pričvrščen v tla. Kartiranje medvedov v nacionalnem parku skozi desetletja prikaže, da so vedno pogosteje opaženi v naseljih. Občudujemo nagačene primerke v naravni velikosti, seznanimo se z nazornimi odtisi šap ter poučnimi primerjavami sobivanja in srečevanja s človekom skozi zgodovino.
Na sedežnici nas mlada študentka v dolino pospremi z besedami: "Bodite pozorni, med stebroma devet in enajst so opazili medveda." Polni pričakovanja buljimo na vse strani, poslušamo, ali kje kaj lomasti, se razgledujemo, obračamo, in kar malo razočarani, ker ga ne ugledamo, se malone hudujemo, da je bila to očitno le dobra marketinška poteza.
Nedeljski piknik po indijsko
Jezero Minnewanka meri v dolžino kar dvajset kilometrov in je edino na območju obeh nacionalnih parkov, na katerem je dovoljena vožnja z motornimi plovili. Temu primerna sta hrup in gneča, ki sta ob vikendih neznosna. Uzremo zelo znano sliko, ki smo ji priča v številnih mestnih parkih in javnih prostorih v okolici Toronta oziroma v Ontariu. Nedelja je in čas - nedeljskih piknikov. Številne indijske družine, ki pogosto štejejo deset članov in več, hitijo na urejene prostore za piknik ter po mizah razprostrejo obilje raznovrstne hrane. Tako večinoma preživljajo proste dneve, z medsebojnim in medgeneracijskim druženjem, klepetanjem, kuhanjem in prehranjevanjem, starejše generacije - gospe večinoma v pisanih sarijih, moške predstavnike sikhov pa prepoznamo po turbanih - se pogovarjajo v enem od dvaindvajsetih uradnih indijskih jezikov, hindiju ali pandžabskem, medtem ko se otroci in vnuki med seboj že pogovarjajo v angleščini. Materni jeziki se iz generacije v generacijo potopoma izgubijo. To je Kanada, pisana in zdaj še odprta za vse; v njej vsak najde svoj prostor in mir.
Dih jemajoči so pohodi po neobljudenem kanjonu Stewart. Dlje ko hodimo, bolj se oddaljujemo od hrupa in bolj smo sami. Skupinica, ki se vrača, nam sporoči, da je opazila črnega medveda, ki je bojda prečkal most. Sprej je ostal v apartmaju. Gremo pogumno dalje in pridemo do križišča, kjer je pot, ki zavije desno, zaprta in opremljena z napisom "Pozor, medvedi v bližini. Hoja tu od junija do septembra prepovedana".
Jezero majhnih ribic
Avtor vodnika upravičeno poudarja, da je za obisk dveh najbolj znamenitih jezer Moraine in Louise priporočljivo prispeti pred osmo zjutraj ali po osmih zvečer, saj so sicer vsa razpoložljiva parkirišča zasedena. Parkiramo v mestu in se - kot se za Slovence spodobi - podamo peš po označeni poti. Tik pred vrhom nas na koncu poti pričaka trak čez pot, ki označuje, da je zaradi medvedov zaprta. A le v obratni smeri in ne iz doline. Kdo bi razumel "kanadsko previdnost"; smejimo se, ker smo srečno prispeli, uživali v naravi, tišini in miru in - tokrat z medvedjim sprejem za pasom - pot nadaljevali navkreber do znamenitega jezera Louise na nadmorski višini 1731 metrov. Izposodili smo si kanu in zaveslali po turkiznemu, dva kilometra dolgemu jezeru, ki ponuja veličasten pogled na vse strani: na obsežni ledenik Victoria na južni strani in na hotel na severni obali.
Hotelski kolos, zgrajen tik ob jezeru, dandanes gotovo ne bi bil več dovoljen, saj je nenehen opomnik pred grožnjo masovnega turizma. Jezero, ki je od mesta oddaljeno le dobrih pet kilometrov, v poletnih mesecih obišče nad deset tisoč ljudi. Številni le izstopijo iz avtobusa, postojijo in fotografirajo, selfiji so neizbežni, in nadaljujejo organizirani izlet. Težko si je predstavljati, kako veličasten pogled se je ponujal raziskovalcu zahodnega dela Kanade Tomu Wilsonu, ki je z izkušenim staroselskim vodnikom leta 1882 prvič uzrl Jezero majhnih ribic in ga, tako po angleško seveda, preimenoval v Smaragdno jezero. Neokrnjenosti je bilo hitro konec, že leta 1890 se je na obrežju pojavil prvi hotel, sicer preprosta, dvoprostorna lesena stavba, namenjena predvsem alpinistom in tedaj neustrašnim pohodnikom. Z gradnjo prestižnega hotela za petične in snobovske Evropejce ter leta 1926 zgrajeno dostopno cesto se je začel obisk iz leta v leto povečevati in jezero je bilo poimenovano po princesi Louise, četrti hčerki angleške kraljice Viktorije.
Izbrali smo nekaj vmes
Preden zapustimo Banff, moramo obiskati še slovito in najlepše jezero Moraine. Odločimo se za zanesljivo parkiranje enajst kilometrov pred mestom Lake Louise, za plačilo petnajst dolarjev na osebo in za vožnjo z avtobusom naravnost do jezera. Pravzaprav zelo enostavno. S slovitim rumenim ameriškim šolskim avtobusom se tudi nismo še nikoli peljali. Razdalja med sedeži je kratka, za drobne nožice, tudi klime ni, kar je razumljivo, saj v poletni vročini tako ali tako ni pouka.
Prispemo zjutraj med prvimi, predvsem pa pred "natikači". Jutranji sončni žarki mečejo svetlobo med vodo in gore ter ustvarjajo sence in barve. Neokrnjenost in slikovitost poti ob jezeru kvarijo apartmaji, ki se jim kljub sivozelenemu barvnemu tonu pročelij ne uspe zliti z naravno kuliso. Pisani kanuji na mirni gladini ustvarijo kričeč barvni kontrast. Ne moremo se ga nagledati, nekaj ur ostajamo v bližini, vse dokler sonce ni tako visoko, da ga obarva v znamenit turkizni odsev. Sledi fotografiranje za instagram, facebook in le za družinski arhiv.
Vidno potolaženi si zaslužimo počitek in nujno je treba v enem od jezerc tudi zaplavati. Voda jezera Johnston ni tako mrzla, ima morda okrog 18 stopinj, a to je za tiste, ki smo zrasli s Sočo, malenkost.
Končno ga nato ugledamo! Ob cesti opazimo ustavljene avtomobile in vemo, kaj to pomeni. Črni medved obira rdeče kosmulje! Sedi na zadnji plati, drži vejo in z mehkimi premakljivimi ustnicami, ki mu omogočajo obiranje vsakega sadeža posebej, brezskrbno uživa, ne meneč se za avtomobile in radovedneže, ki ga previdno opazujemo na razdalji okrog deset metrov. Seveda ni dovoljeno izstopiti, a dokler ni paznikov, ki bi nas pregnali, v svojem navdušenju pozabimo na pravila. Črni medved lahko na dan zaužije tudi do trideset tisoč koščkov raznovrstnih gozdnih sadežev, ki jih ne prežveči, ampak požre. Sadeži nato vstopijo v dvodelni želodec, kjer se sadna kaša loči od semen; ta potujejo skozi prebavni trakt in se izločijo nedotaknjena. Črni medved z izločanjem semen poskrbi za krogotok sejanja, rasti, uživanja in izločanja ter ohranja svoje najljubše poletne sadeže v lastnem življenjskem okolju.
Zadovoljni in srečni pohajkovanje po Banffu zaključimo v mestnem pubu, z angleško-španskim parom na naši desni si izmenjujemo dogodivščine in novice. Navdušeno pripovedujemo o srečanju z medvedom in se pridušamo čez gnečo. A Jill nas potolaži: "Jasper je prava divjina, tam boste videli ogromno divjih živali in srečali bistveno manj ljudi." Navduševala nas je tudi nad potjo z imenom Via Ferrata oziroma železna cesta, ki predstavlja vodeno in varovano plezanje po skalnih vršacih s pomočjo klinov, lestev in mostičkov. Gostja iz Avstralije na naši levi pa nas je navduševala nad bolj zemeljskimi ogledi v smislu "natikačev". Hm, med visoko adrenalinskimi izzivi in masovno turistično ponudbo smo letom primerno izbrali nekaj vmes.
