Saša Britovšek
Ah, ti ponedeljki!
To je ena najslabših šal, ki jih poznam in jo poslušam neprekinjeno že 30 let,"
"No, včeraj (v nedeljo, op. p.) je bilo precej poscano vreme, ko sem se sprehodil po mestu, vendar mi je bilo vseeno všeč, ker je bilo toplo. Pa še Irec sem, zato me dež res ne moti preveč. Malce smo se izgubili v starem mestu in pokukali na nekaj dvorišč starih stavb. Kavo sem si privoščil v enem od barčkov, zvečer pa sem pristal v sosednji ulici v bosanski restavraciji, kjer je bila hrana odlična. Dobra atmosfera."
Toplina majhnih mest
"Pravzaprav nastopi v majhnih mestih niso bili nikoli poseben izziv. Velik izziv je nastopati v velikih mestih, kjer je vsak večer na desetine, stotine dogodkov. Nasprotno je v manjših mestih, kjer takoj dobiš občutek topline. Nemudoma si deležen prijateljskega, toplega sprejema. Ni se treba veliko dokazovati, medtem ko je v velemestih večer pred tabo nastopala Beyonce, večer za teboj pa pride kak strupen raper kot Dr. Dre, denimo, kot češnja na vrhu torte pa so za konec tedna še jebeni Pink Floydi. In takrat imaš problem."
O spoznanju, da želi spreminjati svet
"V mojem primeru je bila to povsem naravna pot. Vedno znova pravim, da je edina naloga umetnika ali celo edina odgovornost umetnika ustvarjanje dobre umetnosti. Umetniku spodleti le, ko ustvari zanič umetnost. Odgovoren je samo za svoje ustvarjanje. Ko sem imel 13 let, sem začel kampanjo proti apartheidu v južnem Dublinu. Skupaj s prijateljem, profesorjem novinarstva Mickom Foleyjem, sva organizirala zborovanje, s čimer smo zaradi tam vladajoče politične doktrine apartheida oziroma rasne segregacije nasprotovali nastopu ragbijske reprezentance Južnoafriške republike na Irskem. Ko sem imel 15 let, sem preprosto nehal hoditi domov, ker tam ni bilo nikogar. V glavnem sem bil v Dublinu, kjer sem v okviru nevladne organizacije Simon Community delal z brezdomci. Ob vsem tem se mi je zdelo, da lahko spreminjam stvari. Toda razlog za vse to je bilo hkrati dejstvo, da so junaki moje mladosti, denimo Pete Townshend, Bob Dylan, Mick Jagger in Keith Richards, govorili, naj ne poslušamo le njih. Poslušajte Muddyja Watersa ... In ko sem poslušal vse te skladbe, sem ugotovil, da imajo vsi politična sporočila."
Članek je objavljen v reviji STOP.
