Bryan Adams v Zagrebu: Včasih pač cuker res paše

Malo si je popravil pas svoje zlate gibsonke, ampak kitare ni snel, kvečjemu jo je zamenjal. Ne, ni bilo komada, da ne bi bil opasan s kitaro. Ni šans. Eni menjajo gate, drugi ženske, Bryan Adams pa kitare. Pozdravil je in pokazal je s prstom. Prva vrsta, levo. "Ko sem bil nazadnje tu, si bila še mala pupa!" Bryan Adams ne pove veliko. In ni povedal veliko. Ker mu ni treba. Ampak ko je rekel to, je bilo v četrtek v Zagrebu tako, kot da bi nagovoril celo, no, skoraj celo Areno. Kje si, punči. In punčar je bilo. In tudi njihovih mam. O, še in še. Ampak to ni bil vreščeči, popzvezdniški koncert. Ne. Bryan Adams je pri 58 letih bolj rock kot pop zvezda. Predvsem pa res fajn dečko. S fajn koncertom.
Če greš na Bryana Adamsa prvič, v letu 2017, pokasiraš cel kup izkušenj, nasvetov, navodil in, preprosto, štosov. Ker je bil Adams dovoljkrat okrog, da, tudi v Sloveniji. "Dokler nisem bila na koncertu Bryana Adamsa, me moške riti niso niti malo zanimale. Potem sem videla pa njegovo. Tako droben, ampak taka ritka," mi je povedala ... No, naj raje ostane neimenovana. Da je največ, kar lahko v novinarstvu dosežeš, se mi je v letu 2004 zdel dosežek, ko sem pri punci, nad njenim pojštrom, v njeni sobi, tam, kamor se tako mučiš, da vsaj pokukaš, kaj šele, da bi na njeni steni imel zaliman kak svoj stavek, videl zalepljeno reportažo. Iz Večera, kakopak. Nekaj o nedrčkih v zraku, avtorja pa, itak, kdo drug, praktikantska kolega Aleš in Matija. Še Tomaž Domicelj je takrat, 25. marca 2003, v Hali Tivoli ugotavljal: "Preprosto odlično. Brez napihnjene propagande. Glasba zmaga! Bryan enostavno verjame v to, kar dela in tudi publika mu verjame, kar je danes občinstvo čudovito pokazalo. To je bilo dve uri perfektne zabave, odličnega koncerta. Stvar je fenomenalno izpeljal, kar ob občinstvu, kot ga je imel danes, niti ni bilo tako težko."
Copy-paste gre gladko skozi. Skoraj petnajst let kasneje se ni spremenilo skoraj nič. No, razen tistega nasveta "med Please Forgive Me ne hodit telefonirat ali na WC". Seveda je tole "stiskavac" koncert. Je seksi in je objet špil. Ampak Bryan Adams je star 58 let in, kar je za pop zvezdnika, o katerem so ugibali, ali je, kdo ve, morda pa tiste dni zmuval tudi princeso Diano, dokaj nenavadno. Adams je sicer prekleto fit. Morda, ker nikoli ni pil, drog pa, kot je priznal za The Telegraph, mu še danes nihče ne ponudi. Morebiti ravno zato, ker je pač točno takšen tip: čist, pošten, marljiv. Predvidljiv? Morda kanček, vendar hkrati tudi ne, saj zagrebška arena, povrhu z zavesami zakrita v zgornjem ringu, še zdaleč ni bila popolnjena.

Takšni so koncerti nekoč bili

Zanj je koncertiranje po 36 letih kariere kot smučanje dol po hribu. Ne med količki, čeprav se zdaj kariera že zdi zakoličena. Ob sebi ima Keitha Scotta, pozna ga, odkar je bil star 16 let. Keith Scott je za die-hard oboževalke kitarski rock polbog. Je. In ni težko videti, zakaj. Scott je na skladbe, ki jih je Adams spisal z mojstrom hitov Jimom Vallanceom, nanizal solaže, ki so bolj lajtmotivi, cukrčki in tisto, kar je najbrž osemdeseta in zgodnja devetdeseta naredilo za tako, no, pisana.
Glavna odlika in razlog, zakaj se splača obiskati Adamsa v živo (naslednjo soboto bo v Gradcu), sta tako preprosta, da sta že skoraj znucana in banalno (ne)opisljiva. Bryan Adams in preverjena četverica ob njem na odru sta oblečena v črne obleke in bele srajce že skoraj predvidljivo klasično. Za njimi je zaslon, vendar nič kaj dih jemajočega. Scena, skratka, gladko povprečna. Če nas ne bi pošklocal s svojim telefon za selfi in dvakrat omenil svojega instagrama, s čimer pač skuša, čim manj okorno, slediti trendom, bi lahko bilo gladko tudi leto 2003. Ali še prej. In to je v bistvu tisto, kar je največji kompliment, zmaga, dosežek. Telefoni so seveda šli v zrak, a zlasti zato, da je narod - recimo med Heaven ali Heat of the Night - prižgal svoje bliskavice in iz dvorane naredil morje zvezd.
Bryan Adams ni star, vendar ravno to, da je (p)ostal takšen, kakršen je, tip s kitaro, ki rad dela glasbo, mu navije in našpana koncert. Začelo se je skoraj še premalo evforično, a saj ne gre več za evforijo. Ne grabi več pup na oder, ne vleče gor celega tropa ljudi. Ne. Zato je to koncert, najboljša izkušnja, kakšni so koncerti nekoč bili. Ko veš, kaj dobiš in je več kot dovolj. To mu uspeva. Da nagovarja z refreni, ne s šovom. Itak se pa zalotiš, kako mrmraš besedila pesmi, za katera se ti sanjalo ni, da dejansko znaš še kaj več od refrena.

Slaščičar ve, kaj dela

Sprva bi se morda zdelo, da je vzdušje za pop rock špil še preveč zadržano, ampak z vsakim komadom se je publika še bolj dokazovala kot on. Pa ne da bi Adams na silo preverjal, koliko in kaj znajo. Ne. Špil, kjer se imaš preprosto - fajn. Ker je pevec dober dečko, čeprav je skušal dati vtis porednega rockerja, ko je zinil, da bo tole dolg večer - in je res bil, saj je igral krepko čez dve uri - in da "ni pomembno, če imamo jutri službo". Saj za to gre. Zanj nič od tega ni služba, čeprav bi lahko bila. Štikli tipa Please Forgive Me, Have You Ever Really Loved A Woman, (Everything I Do) I Do It For You so, kajpak, zlajnani do amena. On jih je pa zapel s patino. Sploh Please Forgive Me.
Ko je prijel za akustično kitaro in pihnil v ustno harmoniko, je bil to, kar je bil na začetku, ko je pomival posodo in sanjal. Kantavtor. Prav zato se vidi, zakaj so bili dueti, ki jih je nekoč štancal, tako frdamano uspešni. Ker so dobri komadi. When You're Gone (Mel C) in It's Only Love (Tina Turner) ter trio All For One (Sting, Rod Stewart) - vse je tudi sam gladko zvozil. In se delal še norca - iz sebe. "Tole sva posnela z veliko Tino Turner. In zdaj, dame in gospodje, bobni, prosim, zdaj pride ... Ne, ni je tukaj. Je pa Keith Scott!" Najbrž vic, ki ga je povedal že bilijontič. Pa dela. Zarežiš se. Kot tistemu, ko je vprašal, kako se prevede "shake your bootie". Mrdaj, mrdni guzom. Migni z ritko.