Darja Lukman Žunec
Podjetje Safilo je pred dvema letoma med 228 delavk in delavcev, ki jim je izročilo odpoved, uvrstilo več kot pol vseh v podjetju zaposlenih invalidov - 35 od 71.
Ob vseh samohvalah vlade in gospodarskega ministra, kako bodo na Kočevsko pripeljali najmodernejšo robotiko, na hoška polja pa Magno, je vendar nenavadno, da je odpuščanje 228 zaposlenih od skupno 3240 na ormoškem območju, v tovarni Safilo, šlo tako mirno mimo vlade in ministrov.
Gospodarski minister je celo navrgel, da ne more komentirati potez tujega lastnika. Bolj pomembno kot to bi seveda bilo še pravočasno stopiti v stik z lastniki koncerna v Torinu. Že januarja, ko so zelo javno najavili odpuščanje. Na mestu bi bilo tudi pravočasno povprašati po vzrokih za opuščanje tretjine proizvodnje in predvsem ali morda ne bi mogli kako drugače razrešiti težav. Morda bi državno ali lokalno okolje lahko bilo kaj ukrenilo, da bi lastniki pustili kak program v Sloveniji ali pripeljali celo še kakega novega. Ker tega nihče ni storil, ne bomo nikoli jasno vedeli, ali bi morda šlo lahko drugače, brez odpuščanja ali vsaj z manjšim številom odpuščenih. Saj ne gre za vmešavanje v gospodarstvo in nedovoljeno državno pomoč, če tuje lastnike povprašaš, ali bi šlo drugače. Še posebno, če se zavedaš, da gre za nerazvito območje, in veš, da je odpustitev 228 zaposlenih naravnost pogubno, prava katastrofa, ki krepko nad tisoč požene število brezposelnih in resno ogrozi dostojno preživetje vsaj toliko družin.
Država je zgolj nemo spremljala, kako vlak pelje v svojo smer. Kaj spremljala, niti pisnila ne bi bila, če je ne bi povprašali novinarji. Ukrepala je prek zavoda za zaposlovanje, ki je tako ali tako v državi prav zato, da v takšnih primerih pomaga, in si kakih posebnih zaslug vendar ne more pripisovati. Čeprav je res, da so ponekod uradniki manj angažirani kot drugod in imajo v Ormožu vsaj glede tega kar srečo.
Odpuščeni delavke in delavci, nesrečni in obupani, se bodo na koncu tako ali tako morali znajti sami, se potruditi do morebitnih novih delodajalcev in se odločiti, ali bi se lahko prekvalificirali za potrebe trga delovne sile. Ali pa se morda, če imajo dovolj kmetijske zemlje, podali v novo dejavnost ali našli izziv kot samostojni podjetniki. Kar je toliko težje, ker gre večinoma za ženske, stare od 45 do 55 let, ki se težko prekvalificirajo in tudi napotitev na delo v oddaljenejše kraje za njih ni tako enostavna, kot se zdi na prvi pogled.
Da je odpuščanje tolikšnega števila ljudi velik udarec za že tako nerazvito okolje, s starajočim se prebivalstvom, negativnim populacijskim faktorjem in odseljevanjem izobraženih iz neperspektivnega okolja, je jasno. Za nazaj ne gre pogrevati. Bilo je veliko priložnosti, od pomurskega razvojnega zakona, iz katerega je 10 odstotkov vključenega prebivalstva potegnilo manj kot odstotek razpoložljivega denarja. Do težav pri vzpostavitvi industrijskega območja, ki bi lahko resno ponudilo primerna zemljišča novim investitorjem. Za že najavljeni program, kot je denimo ponovna vzpostavitev tovarne sladkorja, je treba državo čakati na spremembo prostorskega načrta že več kot pol leta.
Zamujeno je tudi spodbujanje povezovanja kmetov v zadruge za njihov skupni prodor na trg. Ormoška zadruga je propadla, novih pobud za povezovanje pa ni. Čeprav so z namakalnimi sistemi ob Dravi zemljišča postala prvovrstna priložnost za zelenjadarstvo in je v kuhinjah javnih zavodov le štiri odstotke lokalne hrane. Tudi v vinogradništvu bi z združevanjem manjših kleti najbrž lahko dosegli večje količine in prodornost na trgu.
Vse to je zamujeno. Zapravljena je bila tudi možnost za skupni politični pritisk ormoškega območja na državo. Že v vzhodni kohezijski regiji in v statistični regiji Podravje se zdijo ti kraji nepomembni, še bolj za pogled iz Ljubljane. Bilo je obdobje, ko je imel Ormož tam dva poslanca, enega v koaliciji in drugega v opoziciji. Zdaj nima nikogar, ker so v osmi volilni enoti pač bolj uspešni kandidati s ptujskega in lenarškega območja. Tam imajo dovolj svojih težav. V ministrstvih in državnih uradih ter agencijah iz Ormoža tudi nimajo nikogar vidnega, da bi se vsaj malo bolj zavzel za težave območja ali jim kaj svetoval, če že bolj konkretno ne more pomagati. Vladni obiski v Podravju ormoško območje praviloma zaobidejo. Nekaj je tudi na tem, da morajo lokalci bolj stopiti skupaj in stakniti glave, če želijo biti slišani. Morda jih je ta izkušnja le nekoliko prebudila. Zgled jim je lahko, kako zelo se jim je obrestovalo, ko so zaradi nadvse dejavne direktorice ormoškega zdravstvenega doma pritisnili na zdravstveno ministrico v boju za center nujne medicinske pomoči, v katerem bodo imeli tudi zdravnika. Dokaz, da ne gre le jadikovati in čakati križemrok!
Gospodarski minister je celo navrgel, da ne more komentirati potez tujega lastnika. Bolj pomembno kot to bi seveda bilo še pravočasno stopiti v stik z lastniki koncerna v Torinu. Že januarja, ko so zelo javno najavili odpuščanje. Na mestu bi bilo tudi pravočasno povprašati po vzrokih za opuščanje tretjine proizvodnje in predvsem ali morda ne bi mogli kako drugače razrešiti težav. Morda bi državno ali lokalno okolje lahko bilo kaj ukrenilo, da bi lastniki pustili kak program v Sloveniji ali pripeljali celo še kakega novega. Ker tega nihče ni storil, ne bomo nikoli jasno vedeli, ali bi morda šlo lahko drugače, brez odpuščanja ali vsaj z manjšim številom odpuščenih. Saj ne gre za vmešavanje v gospodarstvo in nedovoljeno državno pomoč, če tuje lastnike povprašaš, ali bi šlo drugače. Še posebno, če se zavedaš, da gre za nerazvito območje, in veš, da je odpustitev 228 zaposlenih naravnost pogubno, prava katastrofa, ki krepko nad tisoč požene število brezposelnih in resno ogrozi dostojno preživetje vsaj toliko družin.
Država je zgolj nemo spremljala, kako vlak pelje v svojo smer. Kaj spremljala, niti pisnila ne bi bila, če je ne bi povprašali novinarji. Ukrepala je prek zavoda za zaposlovanje, ki je tako ali tako v državi prav zato, da v takšnih primerih pomaga, in si kakih posebnih zaslug vendar ne more pripisovati. Čeprav je res, da so ponekod uradniki manj angažirani kot drugod in imajo v Ormožu vsaj glede tega kar srečo.
Odpuščeni delavke in delavci, nesrečni in obupani, se bodo na koncu tako ali tako morali znajti sami, se potruditi do morebitnih novih delodajalcev in se odločiti, ali bi se lahko prekvalificirali za potrebe trga delovne sile. Ali pa se morda, če imajo dovolj kmetijske zemlje, podali v novo dejavnost ali našli izziv kot samostojni podjetniki. Kar je toliko težje, ker gre večinoma za ženske, stare od 45 do 55 let, ki se težko prekvalificirajo in tudi napotitev na delo v oddaljenejše kraje za njih ni tako enostavna, kot se zdi na prvi pogled.
Da je odpuščanje tolikšnega števila ljudi velik udarec za že tako nerazvito okolje, s starajočim se prebivalstvom, negativnim populacijskim faktorjem in odseljevanjem izobraženih iz neperspektivnega okolja, je jasno. Za nazaj ne gre pogrevati. Bilo je veliko priložnosti, od pomurskega razvojnega zakona, iz katerega je 10 odstotkov vključenega prebivalstva potegnilo manj kot odstotek razpoložljivega denarja. Do težav pri vzpostavitvi industrijskega območja, ki bi lahko resno ponudilo primerna zemljišča novim investitorjem. Za že najavljeni program, kot je denimo ponovna vzpostavitev tovarne sladkorja, je treba državo čakati na spremembo prostorskega načrta že več kot pol leta.
Zamujeno je tudi spodbujanje povezovanja kmetov v zadruge za njihov skupni prodor na trg. Ormoška zadruga je propadla, novih pobud za povezovanje pa ni. Čeprav so z namakalnimi sistemi ob Dravi zemljišča postala prvovrstna priložnost za zelenjadarstvo in je v kuhinjah javnih zavodov le štiri odstotke lokalne hrane. Tudi v vinogradništvu bi z združevanjem manjših kleti najbrž lahko dosegli večje količine in prodornost na trgu.
Vse to je zamujeno. Zapravljena je bila tudi možnost za skupni politični pritisk ormoškega območja na državo. Že v vzhodni kohezijski regiji in v statistični regiji Podravje se zdijo ti kraji nepomembni, še bolj za pogled iz Ljubljane. Bilo je obdobje, ko je imel Ormož tam dva poslanca, enega v koaliciji in drugega v opoziciji. Zdaj nima nikogar, ker so v osmi volilni enoti pač bolj uspešni kandidati s ptujskega in lenarškega območja. Tam imajo dovolj svojih težav. V ministrstvih in državnih uradih ter agencijah iz Ormoža tudi nimajo nikogar vidnega, da bi se vsaj malo bolj zavzel za težave območja ali jim kaj svetoval, če že bolj konkretno ne more pomagati. Vladni obiski v Podravju ormoško območje praviloma zaobidejo. Nekaj je tudi na tem, da morajo lokalci bolj stopiti skupaj in stakniti glave, če želijo biti slišani. Morda jih je ta izkušnja le nekoliko prebudila. Zgled jim je lahko, kako zelo se jim je obrestovalo, ko so zaradi nadvse dejavne direktorice ormoškega zdravstvenega doma pritisnili na zdravstveno ministrico v boju za center nujne medicinske pomoči, v katerem bodo imeli tudi zdravnika. Dokaz, da ne gre le jadikovati in čakati križemrok!
