Ne v tem življenju. Ja, če tako nasloviš turnejo, mora biti ... No, nadživljenjska. Pa saj, točno takšen band so Guns N' Roses, v katerikoli postavi že. Nekaj je bilo, je in bo nesporno. Da je Axl Rose še vedno poseben, morda ne toliko nevaren kot vsekakor nepredvidljiv frontman. A jasno je tudi to, da če ima ob sebi Slasha - ali pa Angusa Younga, ko hrope v AC/DC -, postane še tolikanj boljši. Slash pa tudi.
Not In This Lifetime je turneja, ko so skupaj znova stopili Axl Rose (55 let), Slash (51 let) in Duff McKagan (53 let). Ne gre toliko za to, da bi bili zakopali sekiro, s katero so najprej razmesarili sceno z najbrž najbolj prodornim debitanskim albumom vseh časov Appetite for Destruction (1987), nato pa po megalomanskem dvojnem albumu Use Your Illusion (1991) razmesarili še sebe, svoje kreativne razlike, in šli tako narazen, da je Axl skupaj s klaviaturistom Dizzyem Reedom streljal in dehtel naprej, kakor je vedel in znal, ni pa se narisal na sprejem v hišo slavnih rock 'n' rolla.
Ampak ko se je ponudila dovolj velika priložnost, so bili očitno pripravljeni pozabiti na vse spore. Glavni razlog? Glede na to, da kakšnega novega albuma ni na vidiku, kar samo po sebi ni tako nenavadno, saj se vse skupine, ko grejo skozi reunion fazo, pač ne odločijo za kreativni angažma, je precej bolj jasen tisti drugi glavni razlog. Z dolarskim znakom. Ja, Guns N' Roses so, čeprav Axl in Slash na odru nista stala skupaj od leta 1993, še vedno takšen magnet, da so cene vstopnic že domala ne samo brutalno, temveč spinaltapovsko (pre)visoke. Trimestne skoraj obvezno. Prevoz, majica, pivo in vstopnica, če si zaželite vse to, pridete blizu 200 evrov. Po glavi.
Zato Not in This Lifetime ni turneja, ki bi zavila v vsako (slovensko) vas. Ne, takega špasa si vsako mesto ne more privoščiti. Dunaj si pač lahko, pa Praga, München in Imola, če omenimo nam najbližje kraje. Da, časi, ko je Axl Rose nastopal v Zagrebu in Beogradu se, trenutno zdijo precej dlje oddaljeni kot sedem let. To, kar je Guns N' Roses zdaj, je še vedno nevarno megalomanstvo. Ko zaračunaš tak hec, takšno nostalgijo, bi skoraj v ceno "moral" všteti boljše vreme, a prav to jo je najbolj zagodlo na Dunaju. Ni samo nesramno lilo popoldne pred koncertom. Napoved je bila tako kilavo nevarna, da so začetek koncerta premaknili na 19:30. Iz 20:15. Napaka? Pa najbrž res. Ker se je itak potem še kasneje vsaj dvakrat konkretno izlilo. In ja, koncert se je začel prehitro. Parter še zdaleč ni bil napolnjen, tudi vsi sedeži ne, marsikdo je uvodni paket zamudil. It's So Easy, Mr. Brownstone, Welcome to the Jungle, tri bolj nažigaške komade, ki so skupino sprva premaknili celo v heavy metal žanr, če skupine rangirate tako kot Američani.
Saj ne da ni bil žur. Je bil. Toda zvok ... Ta bo tisti, ki bo podpisal ta koncert, čeprav tisti, ki so bili v Pragi teden prej, prav tako škrtajočih zob niso pretirano hvalili zvoka. Težava je bila, najprej, da se je zvok, če niste ravno stali pred odrom (za to ste morali plačati najdražjo vstopnico), preveč odbijal. Koncert se je zato slišalo domala dvakrat. Ponekod se je slišalo bolje, a najslabše so jo odnesli tisti na tribunah. Kitare, sploh Slasheve solaže (med Estranged denimo), so bile nadkorektne, nekako zamegljen, zapakiran, odmaknjen pa je bil Axlov vokal. Če k temu prištejemo še, da z izjemo "guten abend" uvodnega krika in dveh kratkih nagovorov stika s publiko ni bilo ter da je Axl priznal sredi koncerta, da so lučkarji raje pobegnili iz svojih stolpov, ker so se bali udara strel, ki so švigale nad glavami, ter da tako pač ne bo takšen koncert kot običajno ... Je jasno, da vse pač ni šlo po načrtih.
Pa saj, ni prav to, da nikakor ni idealno, "odlika" Guns N' Roses? Axl bo šel v zgodovino kot pevec, ki je vedno zamudil na lastni koncert in začenjal prepozno, kot je Steven Tyler iz Aerosmith vedno zbadal Slasha, zdaj pa je moral začeti prehitro. Da so Axl, Duff in Slash postavljeni v ospredje, je jasno. Frank Ferrer na bobnih, Richard Fortus na kitari ter Dizzy Reed in Melissa Reese na klaviaturah so tam zato, ker morajo biti, da dopolnijo zvočno kuliso. Duff je v Attitude, punk priredbi skupine The Misfits, pridal svoj šus, vrhunec koncerta pa je absolutno nastavil Slash, ki je najprej preigral domala vse prečke v komadu Coma, nato pa se po Johnny B. Goode žuru lotil teme iz Botra tako predano, da je bil Sweet Child O' Mine prvi od recimo treh vrhuncev. Vsi fotoaparati so šli v zrak med November Rain ter v bisu, ko so se raje kot za Don't Cry odločili za Patience, priredbo The Seeker, in sklenili z ognjemetom in konfeti na koncu Paradise City. Axl je evforično in vzneseno vrgel mikrofon med publiko, Slash je soliral za glavo. Pozabljen je bil dež, pozabljena cena karte, pozabljeno vse - razen dejstvo, da sta Slash in Axl stala skupja na odru. In da bosta še vsaj letos tja do jeseni.
Zakaj, najbrž nikoli povsem dobro ne bomo vedeli, saj je Axl dal le en intervju od ponovne združitve. Lahko le ugibamo. Ampak saj smo tega pri Guns N' Roses vajeni. Morda malo manj takšnega zvoka, ki je res bil spacano nedorečen. Ampak svet pač ne more biti in ni idealen. Takšno je to življenje. Ko se zgodi, kar so vsi rekli, da se ne more. Pa se je. Ker to je rock 'n' roll. Ki si lahko privošči, česar si pop in drugi žanri ne morejo. Tudi 55-letnega pevca, ki skuša kondicijo nabirati sproti. Ker lahko. Ravno zato, ker so toliko naredili leta tega. Zato pa. Takšno je življenje.
Več in podrobneje o koncertu Guns N' Roses na Dunaju boste lahko prebrali v prilogi V soboto.
