Igor Selan
V Antaliji, ta je kot provinca malenkost večja od Slovenije, smo se Večerovci zbudili v oblačno, a toplo jutro, termometer se je povzpel vse do 18 stopinj. Kljub slabi vremenski napovedi, ta je kazala celodnevne padavine, pa je vreme vzdržalo vsaj do ogleda slapa Karpuzkaldrian (karpruz=lubenica, kaldrian=zalivanje), kjer se reka Düden izteka v Sredozemsko morje. Marca ima to 19 stopinj, kar pa najpogumnejših turistov ne odvrne od skoka v valove.
Kasnejši rahel dežek vzdušja nikakor ni pokvaril, prej obratno, nastopil je namreč čas za shopping. Za začetek v zlatarni in nato še v usnjarni. Barantanje seveda obvezno, čeprav naj bi menda pri zlatu bil zadovoljen, če ti ceno uspe zbiti za tretjino, medtem ko je pri usnju zadeva drugačna. Tu naj bi se cena takoj na začetku zbila na pol, potem še enkrat na pol, potem pa bi se naj šele začeli pogajati za končni znesek. Je pa res, da so prvotne cene absurdno navite.
A dejstvo je, da so Turki biznis izpilili do podrobnosti. Povsod stranke pričakajo s čaji, kavo, sokovi, prigrizki, v usnjarni celo z modno revijo. Še glasbo prilagodijo gostom, naš zaključek modne revije se je denimo končal z Golico, vmes pa so v manekene spremenili kar udeležence našega izleta.
Sodeč po nakupih v naši skupini, bo Slovenija to leto vsekakor odeta v usnje.
Ker nakupov nikoli ni dovolj, smo se odpravili še na bazar v stari del mesta Kaleiči. In tam ugotovili, kako izgleda, ko se v Antaliji res pošteno vlije. Vesoljni potop je najbrž kar primeren približek.
A na srečo je bila samo nevihta in je tako še ostalo časa za sprehod do Hadrijanovih vrat in po čudovitih ulicah starega mesta do morja.
