Maroko loči od Evrope le štirinajst kilometrov, a že ob pristanku na njegovih tleh, ujetih med Atlantikom in Saharo, pod zasneženimi vrhovi Atlasa, se zdi, kot da je oddaljen vsaj nekaj svetlobnih let. V ozkih mestnih ulicah ob zvokih rokodelcev in obrtnikov, na katere smo na Zahodu že pozabili (keramičarjev, čevljarjev, krojačev, strugarjev, tkalcev in kovačev), ni težko izgubiti stika z realnostjo. Težje se je otresti občutka, da to ni živahen muzej na prostem.
Gorazd Dominko
Zakaj v Maroko
Hladni tuš po nakupovalni vročici
Včasih sem to počel tudi sam in bil plačan za razbijanje kitajskih vaz, ki smo jih kasneje z ogljem in žagovino lepili skupaj, tako so bile videti starejše in dražje. Tradicionalno berbersko dviguje ceno!”
Arganovo olje kot suvenir
Maroška kuhinja
Članek je bil objavljen v marčevski številki revije OBRAZI.
Ste že naročnik? Prijavite se
tukaj.
