Glasba Sherlocka Holmesa

Plodoviti britanski pisec Arthur Conan Doyle (1859-1930) se sicer ne uvršča v kakovostni vrh svetovne književnosti, a ostaja med najbolj prodajanimi in branimi - menda se njegove knjige po številu izvodov uvrščajo celo na drugo mesto, tik za Biblijo. Po njih so bili posneti mnogi filmi in TV-nadaljevanke, dramatizacije se še vedno pojavljajo na gledaliških repertoarjih ... Svetovno slavo mu je prinesla serija detektivskih zgodb, v katerih kot osrednji lik nastopa Sherlock Holmes.
Ali je nastal po vzoru ene ali več realnih oseb, je težko trditi z gotovostjo. Je pa zaznati kar nekaj avtobiografskih elementov pri njegovem zvestem spremljevalcu dr. Watsonu - tudi Doyle je bil namreč zdravnik. Ne glede na to sta junaka fikcija, ki pa se vendarle navezuje na resnične ali vsaj verjetne ljudi, dogodke in kraje. Na osnovi preučevanja teh navedb in brskanja po arhivih za sporedi londonskih koncertnih odrov konec 19. stoletja je Domen Marinčič sestavil scenarij za predstavo o domnevnem glasbenem svetu Sherlocka Holmesa.
Povezovalec oziroma pripovedovalec Igor Velše, violinist Žiga Brank, pianist Petar Milić in mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko so jo v okviru Festivala Maribor uprizorili v ponedeljek v polni Kazinski dvorani SNG.
Detektiva Holmesa odlikujeta briljantna dedukcija in neverjetna sposobnost logičnega sklepanja. V tem pogledu izhaja iz konec 19. stoletja prevladujoče filozofije pozitivizma, sicer tesno povezane s književnostjo naturalizma in v dokaj direktnem nasprotju z romantiko, osrednjo temo letošnjega festivala. A zasebno je Holmes kontroverzna osebnost, zatopljen v sanjarije, zasvojen z mamili in predan glasbi (pri umiku v zasebnost si pomaga z igranjem violine). Kako torej na osnovi navedb iz Doylovih del rekonstruirati glasbo, ki bi jo bil najbrž igral in poslušal, ako bi bil človek iz mesa in krvi?