Denis Bende Živčec
Klikali smo in klikali, kot bi lačni in goli obtičali pred vrati raja, a nihče ni odprl. Sesula sta se Instagram in Facebook, mi pa debelo uro in pol - kar je v svetu družbenih omrežjih enakovredno najmanj enemu letu - nismo vedeli, kaj naj s svojimi življenji.
Odjavljeni, izpisani, nepovezani s svetom, na meji obupa. V temi. Prestrašeni, da je hekerju vendarle uspelo prodreti v naše profile in je videl, kako ljudem, ki se jim na ulicah v zadregi izogibamo, pošiljamo slike svojih zretuširanih mlahavih zadnjic. In kdo ve, česa še.
Zbali smo se za hekerjevo dobrobit, ko bi moral prebirati naša dopisovanja o tem, kaj vse bi počeli s popolnim neznancem iz Tuzle, ali kaj si v resnici mislimo o sodelavki, ki se ji v pisarni vljudnostno nasmihamo. Je heker prebral tisto staro spletno modrost, "če se res ljubita in si zaupata tako, kot prikazujeta na Instagramu, potem si ta hip izmenjajta telefone", in se odločil postaviti nas na preizkušnjo? Se je skozi leta nažrl vsega našega sranja in ocenil, da je skrajni čas, da družbena omrežja, s pomilovanja vrednimi uporabniki vred, dokončno pošlje v maloro? Smo se mu zasmilili, ko je videl, da se četrtino dneva zatekamo v svet, ki ne obstaja in ki je pogosto še bolj beden, odvraten od resničnega? Nenadna tesnoba je v nas sprožila preživetvene mehanizme in v strahu, da bomo nekaj pomembnega zamudili, smo se panično zatekli na Twitter. Izhod v sili, ki vodi skozi greznico torej.
Z vsako minuto izpada je toliko vsega ostalo zamujenega. Samo pomislite, kolikim popolnim neznancem v tem času niste mogli na zid prilepiti generičnega, neosebnega voščila "HBD". Koliko kičastih slik skodelic kave, ozaljšanih s srčki, angelčki in golobčki se je nabralo srednjeletnim ženskam, a jih niso mogle z nikomer deliti. Koliko tujih citatov ljudi nismo mogli deliti na svojem zidu in s tem pokazati svoje intelektualne širine. Uro in pol nismo mogli izvedeti, kaj je neka ženska iz Žalca jedla za kosilo, ali gledati posnetkov pudljastih avš, prepričanih, da nas njihove fen frizure zanimajo tako zelo, da smo o sponzorskem obisku frizerja pripravljeni poslušati debelih pet minut. Uro in pol nismo mogli izvedeti, kakšno "anti age" rutino uporablja polpismena osemnajstletnica, ki čaka na prve filerje.
Kako so ves ta čas preživeli vplivneži, ki niso mogli izpolniti svojih oglaševalskih dolžnosti v zameno za gratis paštete, odvajala in vibratorje? Nihče nam uro in pol ni mogel lagati, da ima poln "inbox" vprašanj o svojem zajtrku, balayagu ali koralnem kalciju. Nešteto hinavskih in zavisti polnih komentarjev tipa "Lepotička", "Boginja" in "Carica" je ostalo ujetih, kar je zagotovo poslabšalo psihološko sliko naroda. Le ugibamo lahko, kaj so to uro in pol počeli nesrečni zagrenjenci, ki jim uspe spolitizirati korenček, pa vse tiste spletne Karen, ki noč in dan solijo pamet drugim, pa bebci, ki sredi zime vpijejo, kako je v središču mesta premalo zelenja, pa paranoične forumske mamice, ki bi druga drugo najraje sežgale na grmadi, kadar katera ne uporabi brezovega sladkorja, pa teoretiki zarot, ki v smrtnem strahu pred temnimi silami prekuhavajo kis, in vsi tisti nafitnesirani tipi z zokni v gatah. Svet je razpadel na kose. Najbrž že davno, a brez družabnih omrežij je to bilo le še malo bolj opazno.
Heker, ki je v resnici bojda bil le računalniški hrošč, je prej ali slej popustil, FB in IG sta se vrnila, pozornost v naših naravnost obupnih življenjih se je sčasoma spet preusmerila na druge. Ženska iz Žalca je fotogenično sedla k svoji skledi bio kvinoje in zbrala okoli 180 všečkov. Še vedno je nihče ni nič vprašal o njenem novem balayagu.
