(INTERVJU) Turistični vodnik mora imeti tudi malo občutka za psihologijo

Klavdij Ferle je kljub šele 34 letom turistični vodnik že 15 let, začel je po prvem letniku Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor s prakso v turistični agenciji Pohorje Tours. Pravi, da je imel srečo, da je bila njegova mentorica Ilona Stermecki, pri kateri se je veliko naučil. "Spoznal sem delo v pisarni, vzeli pa so me tudi na izlete, tako da sem študijsko obiskal vso Evropo. Videl sem, da je to dobra priložnost za kariero, in sodelovali smo še nekaj let," pravi oče triletnice in enoletnika, ki smo ga ujeli ravno v nekajurnem premoru med dvema službenima potema. "Pozneje sem poskušal delati v hotelirstvu, ampak v vsakem hotelu so mi ostali dolžni eno plačo, zato sem se raje vrnil k vodenju, ustrezal mi je tudi fleksibilen urnik," pojasni, zakaj mu ni težko občasno delati ob skoraj nečloveških urah.

Ko sva se dogovarjala za intervju, ste rekli, da ste danes prosti. Kaj to pomeni?

Ob pol šestih zjutraj sem prišel iz Londona, zvečer ob devetih se vračam tja, ker ponovno vodim učence ene osnovne šole. Po novem letu je bilo sicer nekaj zatišja, sezona se običajno začne z zimskimi počitnicami. Ampak te so bile letos v zgodnejšem terminu in to je za nas vodnike prednost. V pokoronskem času je dela ogromno, če ne bi imel družine, se sploh ne bi več vračal domov, kar ves čas bi lahko bil na terenu. Avgusta pa si bom lahko vzel dopust.

Dela vam torej ne manjka, po vsem svetu je turizem po pandemiji znova v vzponu. Pa so se potovanja po koroni kaj spremenila ali je vse po starem?

Mislim, da je v glavnem kar po starem, se pa pozna pomanjkanje vodnikov, ker so večinoma samostojni podjetniki. Marsikdo je v času epidemije opustil dejavnost, si našel drugo službo z bolj urejenim delovnikom. Mnogo jih je tako ugotovilo, da jim stabilnost pravzaprav ustreza, čeprav so prej prisegali na svobodo. V agencijah me prej nikoli niso spraševali, ali poznam še kakega vodnika, ker jih je bilo vedno dovolj, zdaj pa jih iščejo.

Dela za nas je torej več tudi zato, ker številne agencije podirajo rekorde v številu potnikov. Marsikdo je med korono prihranil nekaj denarja, obenem pa so ljudje začeli potovanja pogrešati. Pred korono so bili nekateri potniki že naveličani potovanj, ker so pogosto potovali iz navade, češ "vsako leto kam gremo, pa dajmo še letos". Včasih so kam šli skoraj na silo. Zdaj je vzdušje v skupinah veliko bolj pozitivno, potovanj se prav veselijo.

Kje največ delate, doma ali v tujini? Kakšne licence imate?

Pridobil sem licenco za vodenje po Mariboru, Ptuju in destinaciji Ravno polje, pa tudi licenco GZS. Če imam čas in kdo izrazi zanimanje, pripravim tudi izlet s kombijem za skupino največ sedmih potnikov, ki jih peljem kar sam. Sicer pa sodelujem z nekaterimi agencijami, ki organizirajo potovanja vse leto. Letos sem bil že na Kubi, Mavriciju, dogovorjen sem za Škotsko, ponavadi me najamejo še za Afriko, Irsko, skratka čisto mešano. Za vodenje po Evropski uniji zadošča naša licenca, izpolniti je treba le obrazec za najavo dela, zunaj EU pa najameš lokalnega vodnika. Formalnopravno si tam samo spremljevalec potovanja, čeprav veliko vodiš sam, razen če je lokalni vodnik res dober.

Zakaj se zvečer vračate v London, iz katerega ste se vrnili šele zjutraj?

Sodelujem s turistično agencijo, ki organizira poletne jezikovne tečaje in jezikovne ekskurzije za osnovnošolce, zato bom med januarjem in junijem 15-krat vodil učence v London. To je zdaj v Sloveniji zelo priljubljeno, nobena šola noče zaostajati. Cenovno je precej ugodno, ker je možno plačilo na več obrokov, številni muzeji ponujajo brezplačen vstop. Pa tudi logistično ni zahtevno, z letališča se odpeljemo s podzemno. Dodana vrednost je v tem, da otroci v štirih dneh odrastejo, ko pridejo iz majhnega kraja v milijonsko mesto.

Najbrž vsako novo vodenje prinaša nove izkušnje. Katera destinacija pa se vam je najbolj vtisnila v spomin?

Med najbolj zanimivimi je bil zagotovo Uzbekistan, ker ni tako poznana dežela. Privlačijo me destinacije, kjer domačini gledajo nas, ne samo mi njih. Na primer v Durbanu v Južnoafriški republiki peljem skupino na kosilo v odmaknjeno ulico, kjer je sicer za tujca lahko neprijetno. Domačini se pridejo slikat z nami, ker redko vidijo belce. Ni me strah, ker smo velika skupina, za posameznika pa bi lahko bilo kočljivo. Slovence je sicer včasih treba opozoriti, naj s fotoaparatom ne silijo preblizu človeku. Predstavljajte si, da se sredi Maribora ustavi avtobus ljudi iz Afrike in nas začnejo slikati čisto od blizu. Treba je biti spoštljiv.

So take samostojne odločitve vodnika na potovanjih običajne ali je to vaša posebnost, dodana vrednost za goste?

Od programa je odvisno, koliko imaš manevrskega prostora. Včasih so ture tako zastavljene, da ne moreš ničesar dodati. Recimo pri enodnevnih adventnih izletih na Dunaj, ki imajo bolj ali manj ustaljen program, mogoče lahko pokažeš kako drugo ulico. Več si lahko privoščiš na daljših potovanjih. Je pa dobro spremljati dinamiko skupine, kaj potnike zanima in kaj zmorejo, in se sproti odločiti, kateri zgodbi boš dal večji poudarek. To širino ti poleg dobrega poznavanja destinacije omogočijo izkušnje in splošna razgledanost. Pa malo občutka za psihologijo.

Na daljših potovanjih ste torej poleg vodnika še policist, animator, medicinska sestra, psiholog.

V naši službi si vse. To ugotavljam pri vodenju osnovnošolcev: ponoči v avtobusu ne spijo, ves dan jejo samo čokolado, premalo pijejo, doživetja se mešajo s stresom, tako da v poletnih mesecih ni redko, da kako dekle kdaj omedli. Pripravljeni moramo biti na vse, zelo koristno pa je, da imajo potniki urejeno zavarovanje za tujino.

Vaše delo je tako najbrž povezano tudi s precejšnjo mero stresa. Kljub temu raje vodite potovanja ali raje potujete zasebno?

Na zasebnem potovanju si zagotovo bolj sproščen, res pa je, da se nanj ne pripraviš tako dobro, spoznaš manj stvari kot med vodenjem. Ko vodim, si moram o tem vse prebrati in zapomniti, moram biti strokovnjak. Zasebno sem srečen, če si ogledam samo dve stvari v enem dnevu. Brez stresa, glavno je, da sem sit in na suhem. Oboje je fajn, rad imam, da je življenje raznoliko. Sicer pa je zdaj, ko imam toliko dela, moj najljubši dopust na kavču.