Iz Štajerca:

Le kdo ne pozna danes ponarodele Še eno rundo daj, točajka, ki jo je leta 1989 na popevki Vesela jesen zapel Jože Kobler ter požel drugo nagrado občinstva. "Joj, kje so tisti časi," se je nostalgično spomnil Kobler med našim obiskom. Prihodnje leto bo od tega torej že 30 let. To je bilo tudi zadnjič, da je nastopil na tem festivalu. Na popoldanski vaji so pesmi vsi pripisovali zmago, a odnesel jo je Nace Junkar s pesmijo Mama. Takrat je bil Kobler zelo razočaran. A pesem je pozneje ponarodela, že dolga leta jo vrtijo številne radijske postaje. "Zelo sem ponosen, da jo pred tekmo Maribora v Ljudskem vrtu zapojejo tudi Viole, množica gledalcev pa jim pritegne," pove v obmejni Dobovi rojeni pevec, ki bo čez nekaj dni, 9. maja, proslavil svojih 75 let. Sedaj že vrsto let živi v Mariboru, zadnjih nekaj let v Razvanju, kjer sta si s soprogo uredila hišo.
V vojski pel Titu
Omenjena pesem, za katero je besedilo spisal Srečko Niedorfer, uglasbil pa jo je Edvin Fliser, mu je zelo pri srcu, kakor številne druge, ki jih je prepeval po Sloveniji in še kje, pravi. Na nekoč znanem in priljubljenem festivalu je še kot neznan pevec v Mariboru prvič nastopil leta 1969 in s skladbo Črke lažejo osvojil prvo nagrado. Besedilo je napisala Nada Gričar, glasbo pa Berti Rodošek. "Tedaj že uveljavljeni mariborski pevci Alfi Nipič, Edvin Fliser, Irena Kohont, Neca Falk, Ditka Haberl in še nekateri so bili presenečeni in so se spraševali, od kod neki se je vzel "toti Kobler". Na festivalu Vesela jesen sem nato nastopil še štirinajstkrat, devetkrat dobil prvo, drugo ali tretjo nagrado občinstva, leta 1971 pa za pesem Dan, ki ga zamenjala je noč prvo nagrado strokovne žirije. Leta 1972 sem nastopil tudi na Slovenski popevki s skladbo Vse bi zate dal," se je na nekatere mejnike na svoji pevski poti ozrl Kobler.
Toda v resno petje je prišel bolj po naključju. "Prvo zaposlitev sem dobil na brežiški občini, a nato sem odšel služit mornarico v tedanjo JLA, najprej v Pulj, nato na Brione. Predtem sem prepeval v Brežicah in okolici, na prireditvah Pokaži, kaj znaš ter osvajal prva mesta. Nato sem med služenjem vojaškega roka nastopil na prireditvi ob dnevu mornarice v puljski Areni v družbi Tereze Kesovija, Dragutina Diklića, Elvire Voća in drugih. Ko sem se po končanem služenju odpravljal domov, pa so me nagovorili, da zapojem na priložnostni slovesnosti v domu garde na Brionih, na kateri je bil tudi Josip Broz - Tito. Ker je bilo generalu Milanu Žežlju moje petje všeč, me je prepričal, da na Brionih ostanem do konca leta in na silvestrovo pojem Titu in njegovim gostom," ponosno pove Kobler.
Nato je jeseni leta 1964 začel obiskovati Železniško prometno šolo v Mariboru in si pridobil poklic vlakovnega odpravnika. "Ker nato v Dobovi nisem dobil dela, sem jo mahnil v Nemčijo, delal v Bremnu skoraj leto in pol ter tam tudi uspešno nastopal na festivalih pevskih talentov. Leta 1968 sem se vrnil v Maribor, se zaposlil pri Avtobusnem podjetju Maribor in se poročil," navede razloge, zaradi katerih je ostal tukaj.
In v Mariboru je takrat, kakor mnogi, pogosto postopal okoli ezl eka (vogala pri kavarni Astorie, kjer je bilo znano zbirališče) in hotela Orel. Tam je spoznal tudi nekaj srbohrvaško govorečih možakarjev, ki so se v Mariboru šolali za krojaške mojstre. "Ko so videli plakate, ki so vabili na zabavo, so me pregovorili, naj se jim na zabavi pridružim. Ko sem jim nato mimogrede omenil, da sem pel Titu, so me skoraj potisnili na oder. Branil sem se, a je eden od našega omizja stopil do Boža Podkrajška, ki je vodil program v Astorii. Ta je nato dejal, naj pridem v točilnico. Potem ko me je vprašal, kaj znam peti, sem po nekaj minutah že stal na odru. Zapel sem Granado in Aj Halisko ter požel velik aplavz, tudi kozarci so leteli po tleh," se spominja. Podkrajšek ga je nato vsako soboto povabil v Astorio in tam je skrbel za ogrevanje obiskovalcev pred nastopom denimo Miša Kovača, Tereze Kesovija, Simeona Gugulovskega. "Na koncu pa mi je Podkrajšek v žep potisnil nekaj bankovcev, rekoč: 'Tu imaš, da boš lažje preživel mesec.' Pozneje sem s skupino Dan in noč prepeval tudi v tedanjem domu JLA, sedaj Narodnem domu, v Veliki kavarni, v krajih okoli Maribora in po Sloveniji."
Delovnih izzivov ni zanemaril
S prvim nastopom na festivalu Vesela jesen leta 1969 se je začelo Jožetovo najuspešnejše obdobje pevske poti. "Čeprav sem veliko vadil in pogosto pel, izobraževanja in novih delovnih izzivov nisem zanemaril. V Špedtransu sem dobil delo prometnika, ob delu sem dokončal višjo pravno šolo, nato pa pet let kot vodja poslovalnice Špedtransa služboval v Münchnu. Po vrnitvi v Maribor sem ustanovil agencijo za transport."
Čeprav bi lahko v petju dosegel kaj več, pravi, je zadovoljen s prehojeno pevsko in poklicno potjo. "Bil sem daleč od Ljubljane, kjer se v popevkarstvu vse začne in konča. Poleg tega sem največ pozornosti namenjal družini, izobraževanju in poklicnemu delu. Uspeh na popevki Vesela jesen leta 1969 mi je odprl vrata še tesnejšega sodelovanja z Bertijem Rodoškom."
Sedaj na javnih prireditvah bolj poredko prepeva. Rad zapoje ob srečanjih prijateljev, tudi ob kakšnih dogodkih v v Razvanju. "Nimam več toliko energije. Vesel sem, da sem zdrav, da lahko postorim kaj tudi okoli hiše. Agencijo za transport, ki sem jo z Ivanko vodil do upokojitve leta 2003, vodi sedaj sin Samir, ki je tudi znan pevec. Imava še hčerko Tosjo, poročena je Jovanovič, dva vnuka in dve vnukinji. Čas si krajšam tudi z igranjem tenisa."
Bi pa v živo še zapel Še eno rundo daj, točajka v Ljudskem vrtu, če bi ga povabili, kakor ob otvoritvi severne tribune.