(KRITIKA) Zadnji ples: Serija, o kateri se je v zadnjem mesecu v filmskem svetu največ govorilo

V dneh, ko se kino dvorane počasi znova odpirajo in ko delamo črto pod "karantenskim obdobjem" letošnjega filmskega leta, je jasno, da je veliki zmagovalec preteklih dveh mesecev dokumentarna serija Zadnji ples (The Last Dance). Desetdelna nadaljevanka v koprodukciji podjetij ESPN in Netflix bi morala premiero doživeti šele poleti, a so producenti smelo izkoristili priložnost in so jo gledalcem ponudili v tem nenavadnem času, ko so ljudje ostajali doma in so bili lačni vrhunskih filmskih izdelkov. Poteza je bila zadetek v polno, saj se v zadnjem mesecu v filmskem svetu o nobenem drugem naslovu ni govorilo bolj kot prav o tej seriji. Zdaj, ko je pred nami vseh deset epizod, lažje sodimo tudi o filmski vrednosti tega več kot osem ur trajajočega dokumentarca.
Že sam podatek o dolžini nam pravzaprav veliko pove o namenu ustvarjalcev pod vodstvom režiserja Jasona Hehirja. Serija bolj kot na vseobsežen dramaturški lok stavi na vestno popisovanje kronologije vzpona ekipe Chicago Bulls z Michaelom Jordanom na čelu. Skrbno navajanje dogodkov v dveh vzporednih pripovednih linijah je v večini primerov učinkovito, čeravno z obiljem informacij o posameznih tekmah vse skupaj celo bolj potiska v diskurz športnega zgodovinopisja, kot pa da bi v ospredje postavljalo splošno privlačnost za najširše občinstvo. Hehir iz epizode v epizodo izredno spretno niza nove sloje pripovedi in pri tem obdela vse vidike vpletenih akterjev. Če se pri tovrstnih serijah pogosto sprašujemo, ali ne bi morda bolje delovale kot krajši celovečerni film, je odgovor v tem primeru odločen ne. Hehir je namreč zgodbo tempiral tako, da nam vsaka epizoda ponudi svoj vrhunec, tako da zaključek serije pravzaprav niti ne izstopa v smislu klimatičnosti. Film se z intenzivno uporabo novih intervjujev obenem ne poskuša distancirati od forme televizijskega dokumentarca, zaradi česar je vprašanje estetike in pripovednega sloga nekoliko v ozadju. Zadnji ples v polju športnega dokumentarca ne deluje tako sveže ali inovativno, kot je pred desetletjem to storil Senna (2010) Asifa Kapadie, a si je obenem težko predstavljati podoben film, ki bi svojo zgodbo povedal tako izčrpno in celovito.