Melita Forstnerič Hajnšek
Ob svoji štiridesetletnici je nastopil novembra v Mariboru in Ljubljani s premiernim programom, ki ga je sam zasnoval in poimenoval "Neznano". Glasbenik, ki velja za enega vodilnih klarinetistov v svetovnem merilu, ima za seboj izjemno kariero. Pri Matetu Bekavcu smo priče nenehnemu ustvarjalnemu nemiru, kaže se v sporedu, ki vnaša v koncertne programe nevsakdanja imena - pri izbiri literature in glasbenih partnerjev. Ob svoji obletnici je na domače odre pripeljal mlade varovance prestižne akademije Kronberg, zasebne mednarodne ustanove, kjer poučuje, in je bila ustanovljena pod pokroviteljstvom Mstislava Rostropoviča.
Za Večer je naredil izjemo in dal intervju, ki jih sicer ni bilo veliko na njegovi poti, ker, kot pravi, "ni karierno orientiran umetnik". Spominjam se daljnega festivala Glasbeni september pod vodstvom Janka Šetinca v 90-ih letih, ko ste kot zelo mlad klarinetist sodelovali na festivalskh delavnicah. Kako se spominjate tistih pionirskih časov in vašega stika z Mariborom? Najbrž so tudi vas zaznamovali?
"Da, mariborski septembri so bili moja prva tovrstna izkušnja - sodelovati na festivalu komorne glasbe z vrhunskimi umetniki, se od njih učiti, spoznavati literaturo, biti del utripa. Danes, toliko let pozneje, lahko rečem, da mogoče takrat še nisem mogel v polnosti podoživeti pomena komornega muziciranja, je pa to bilo seme, ki je bilo nekako posejano ravno takrat. S časom je vzklilo in se razvilo do te stopnje, da sem sedaj prišel do točke, ko v komornem muziciranju vidim še edini smisel glasbenega poustvarjanja. Je in bo tudi ostalo osrednja nit moje profesionalne poti."
Vrniti se ali ostati
Vaša profesionalna pot je vodila že zelo zgodaj v tujino. Kaj za mladega glasbenika pomeni tak prestop in kako vzdržujete vsa leta stik z domovino?
"Menim, da je za vsakega mladega glasbenika zelo važna izkušnja, če lahko spremeni okolje, zapusti vse prijetne in manj prijetne lastnosti okolja, v katerem je rasel, in s tem dobi možnost uvida v širšo dimenzijo. Tudi skozi trpljenje in mnoge posledične zavrnjenosti tu in tam, ki so del rasti …
Vrniti se ali ostati, je vprašanje, na katerega si vsakdo odgovori po svojih zmožnostih in z življenjem samim. Po moji izkušnji sodeč vedno ostaneš tujec, ponekod bolj spoštovan, drugod manj. Žal pa doma še najmanj."
Osebna izkaznica
"Naš klarinetistični genij", kot je zapisal kritik, je začel devetleten pri profesorjih Francu Tržanu in Darku Brleku v Ljubljani in Mariboru. Študiral je v Gradcu, na Mozarteumu v Salzburgu, v New Yorku na slovitem Juilliardu, v Parizu na nacionalnem konservatoriju. Magistriral je v Salzburgu.
Je dobitnik prvih nagrad na mnogih tekmovanjih po svetu. bil je zmagovalec v New Yorku leta 1994, pa tudi na 7. evrovizijskem tekmovanju v Varšavi istega leta. Kot komorni glasbenik sodeluje s flavtistko Ireno Grafenauer, Kvartetom Tartini, violistom Jurijem Bašmetom, hornistom Radovanom Vlatkovićem, člani Berlinskih filharmonikov, Bavarskega Radia, Münchenskih filharmonikov ... Solistično je nastopil z vsemi slovenskimi orkestri, Komornim orkestrom Franza Liszta iz Budimpešte, Cappela Istropolitana, Salzburškimi, Münchenskimi, Zagrebškimi in Moskovskimi solisti, orkestrom Frankfurtske opere, orkestroma Saarskega in Portugalskega Radia, orkestrom Philharmonie der Nationen idr.
Umetniki so vedno veljali za reveže, danes pa so dobro aklimatiziran del družbe
Znanje, čutnost, zmožnosti
Kdaj ste od čistega instrumentalizma prešli k dirigiranju, sestavljanju abonmajev, skratka k muzikološko-glasbeno-vodstvenemu delu, in seveda h komponiranju? Sebe ne pojmujete kot zgolj reproduktivnega (poustvarjalnega) umetnika, svoje nastope oblikujete zmeraj kot glasbene dogodke z osebno noto, pri čemer vzpostavljate tesen stik s publiko. Temu je podrejen tudi vaš repertoar, ki ne obsega le klasičnih solističnih in komornih del za klarinet, pač pa tudi lastne priredbe različnih starejših in novejših kompozicij. Izbirate literaturo, ki je že davno presegla zanimanje, vezano samo na vaš instrument?
"Res je, programiranje vidim nekako kot del osebne izkaznice oziroma poskus, da bi iz različnih perspektiv osvetlil nekaj, kar je sicer že del same umetnine, pa vendar menim, da njena esenca oziroma sporočilo pride do izraza še na drugačen način, skozi okolje, sosesko. Tukaj mislim skladbe, ki so še na sporedu.
Seveda nas nekako vodijo ali vsaj usmerjajo ali tudi omejujejo modne smernice časa, v katerem živimo, pa vendar že marsikaj lahko zaznamo iz programiranja. Sama izvedba je potem zopet zgodba zase. Kliče po veliki meri znanja, čutnosti in zmožnosti izražanja ter posredovanja vsega tega na strani poustvarjalcev in pa podobnega sprejema na strani poslušalcev.
Danes je del mode, da so glasbeni poustvarjalci v večini, 'poslovneži', ki potujejo iz mesta v mesto, prodajajo, kar pač prodajajo, njihovi menagementi pa skrbijo za to, da imajo kam potovati. Menagement nima ničesar opraviti z umetnostjo. Vseeno pa omogoča slavo, blišč, moč, denar, na kar je imuno najmanj ljudi, tudi glasbenikov, umetnikov danes. Verjetno je to sicer kliše iz preteklosti, ampak umetniki so vedno veljali za reveže, danes pa so dobro aklimatiziran del družbe, moderni fantje in dekleta …" Bili ste najmlajši nominiranec za nagrado Prešernovega sklada, prejeli ste jo pri vaših 27 letih. Nasploh ste pokazali pri vsem vašem delu zelo zgodnjo zrelost. Kako z distance ocenjujete položaj klasične, resne glasbe pri nas? Naši koncertni, festivalski repertoarji se pogosto spogledujejo s komercializacijo ali vsaj cross-over intervencijami ...
"Nase glasbene scene ne sledim, le redko zaradi koordiniranja s koncertnim ciklom v Domžalah, kjer sem že nekaj časa umetniški vodja. Nimam besed, je mogoče najbolj primeren odgovor?"
