Četrti koncert letošnjega orkestrskega cikla je prinesel gostovanje Simfoničnega orkestra iz Norrköpinga pod umetniškim vodstvom nemškega dirigenta Floriana Krumpöcka. Na sporedu sta bili deli dveh skladateljev, ki kot dva velika stebra omejujeta romantično glasbo 19. stoletja.
Uvedel ga je Koncert za violino in orkester v e-molu, op. 64, Felixa Mendelssohna Bartholdyja. Popularno, velikokrat izvajano delo je izjemen primer avtorjeve ustvarjalnosti. V času, ko je Evropa okrevala od viharja napoleonskih vojn in si želela miru in urejenosti, je v Mendelssohnovih skladbah našla idealno zlitje sodobnega, romantičnega občutja ter klasicistične jasnosti in urejenosti. Na ta način je skladbo razumel solist večera, odlični mladi violinist Emmanuel Tjeknavorian, ki je našel prepričljive rešitve, tako za zadržano otožnost prvega, sentimentalno občutenost srednjega in salonsko elegantno živahnost zadnjega stavka. Njegovo branje je odlikovala jasna izrisanost, ki je bila zasluga premišljene artikulacije in natančnega oblikovanja dinamičnih ravni. Vse to je bilo mogoče le ob suverenem obvladovanju za čas nastanka precej virtuoznih tehničnih zahtev parta, ki niso niti za hip hromile spontanosti solistovega izraza. Žal v orkestru in dirigentu ni našel primernega sogovornika. Zvočno masivna, le površno diferencirana spremljava precej velikodušno zasedenega in počasi odzivajočega se orkestra je bila močan kontrast jasno izrisanemu prispevku solista. Na njegove agogične impulze se je orkester odzival ležerno, dirigentova mnogokrat pretirana gestikulacija pa tudi ni prav prispevala k natančnosti koordinacije med nastopajočimi.
Druga točka sporeda je bila Simfonija št. 1 v D-duru, Titan Gustava Mahlerja. Delo stoji ob koncu 19. stoletja, ki ga je zaznamovala prav simfonična ustvarjalnost. Od izvajalcev zahteva pozorno uravnoteženje različnih slojev glasbene strukture. Mahlerjeva načrtovana, a kasneje opuščena uporaba literarnega programa, pogosto zatekanje h glasbenim simbolom, prevzetim iz sočasne funkcionalne glasbe, in medtekstualne navezave na druga avtorjeva glasbena dela ponujajo bogato gradivo za intelektualno soočanje s skladbo. Pri tem pa vedno znova naletimo na nevarnost, da se zanemarijo oblikotvorne prvine, ki ostajajo zavezane simfonični tradiciji in zahtevajo ustrezno interpretacijo. Simfonija tako zlahka razpade v serijo mikavnih, mestoma zabavnih, morda celo osupljivih glasbenih podob, ki pa s svojo trenutno dominantnostjo zastrejo pogled na oblikovno arhitektoniko celote. Prav to se je zgodilo izvajalcem na ponedeljkovem koncertu. Glasbene podobe, ki so se zvrstile, so se zdele kot venček glasbenih idej, ki jih ne veže vpetost v zaokroženo glasbeno formo. Mučni prehodi med njimi so se zdeli brez smisla, mesta, ki so višek glasbenega stopnjevanja, pa nemotivirani izbruhi surovega zvoka. Težave so se nakazovale tudi pri razumevanju številnih mest, kjer se je Mahler navezoval na funkcionalno glasbo svojega časa. Lahkotni, pretanjeno elegantni, kot iz čipke spleteni ländler se je zaradi popolnoma neokusnih agogičnih posegov spremenil v groteskno podobo podeželskega plesa, na katerega so plesalci prišli v gojzarjih. Vdori glasbe pihalnih godb niso bili oddaljena reminiscenca vsakdanjega sveta, kakršne si je zamislil skladatelj, ampak zvočni orkan, ki je popolnoma prekril preostalo zvočno tkivo skladbe. Zvočna razmerja med skupinami v orkestru so bila tudi sicer osrednji problem izvedbe - vsaj deloma so sicer cena, ki jo vedno zahteva gostovanje v akustično popolnoma neznanem okolju - in so močno pačila premišljeno oblikovane zvočne barve Mahlerjeve glasbe.
