Na dnu Danakilske depresije so številna manjša slana jezera, delujoči ognjeniki in vroči izviri, ki ustvarjajo zanimive reliefne oblike. Vsi ti znaki pričajo o živahni tektonski dejavnosti, ki je povzročila ločevanje vzhodnoafriškega roga od preostale Afrike. Podnebje je puščavsko, povprečna letna temperatura je preko 34 stopinj Celzija, najvišje temperature pa se lahko povzpnejo preko 50 stopinj (letna količina padavin je okoli 200 mm). Naselij praktično ni, samo pripadniki plemena Afari so si v manjših oazah naredili svoja skromna bivališča. Ne preseneča torej navedba National Geographica, ki Danakil označuje za najbolj negostoljuben kraj na svetu.
Zmajeva kri
Ob cesti rastejo drevesa, ki jih bolj poznamo z imenom zmajeva kri. Tukaj se ustavijo tudi drugi popotniki, ki so namenjeni v Danakil. Izoblikovala se je velika karavana terenskih vozil. Lepe ceste je bilo prehitro konec, saj smo jo morali zapustiti in se podati na tako imenovano afriško masažo - vožnjo po brezpotju. Ob izstopu iz vozila nam je v obraz puhnil vroč puščavski veter, saj smo se med vožnjo spustili z 2000 metrov na ničelno nadmorsko višino. V daljavi smo videli naš končni cilj. Iz enega izmed vrhov se je kadilo, to je bil vulkan Erta Ale s 613 metri nadmorske višine. Toda pot do tja ni bila enostavna. Najprej smo se peljali po peščeni puščavi, kjer si očitno vsak voznik poišče svojo pot in pri vožnji dviguje ogromno prahu. Še dobro, da je pihal veter in peščene oblake hitro premestil v smeri pihanja vetra. Srečamo večje število kamel, za katere mislimo, da so divje, vendar se kasneje izkaže, da so last lokalnega prebivalstva.
Kipeča lava
Po večerji smo se odpravili na vrh vulkana. Večino potrebne opreme, spalne vreče in blazine ter del vode je lokalni vodnik naložil na kamelo in odjahal v mesečno noč proti vrhu. Med potjo ga nismo dohiteli, saj je bila kamela očitno hitrejša. Polna luna nam je omogočila skoraj štiriurni vzpon na vrh brez uporabe nočne svetilke. Popili smo skoraj vso zalogo vode, tako da so nas rešile strateške rezerve, ki jih je vodnik dostavil s kamelo. Na vrhu smo najprej iz varne razdalje opazovali rdeče nebo in dim nad kraterjem, nato pa smo se preko sveže ohlajene lave podali na sam rob kraterja. Lokalni vodniki so nas ves čas opozarjali na previdnost, saj je hoja zunaj kolikor toliko utrjene poti lahko zelo nevarna, kajti na videz trdna lavina plošča se lahko hitro zlomi in zdrs v kakšno luknjo se konča z neprijetnimi urezninami po telesu.
Notranjost kraterja je osupljiva. Približno 100 do 150 metrov globoka in dva metra široka velika odprta luknja v zemeljski skorji je delovala zastrašujoče. Na naše presenečenje ni imela nobene zaščitne ograje. Na eni strani je izviral potok kipeče lave in se na drugi strani globokega kraterja zopet izlival v podzemlje. Barve in oblike so se ves čas spreminjale. Tik pod robom kraterja je bila velikanska luknja, podobna kotlu, v kateri je nenehno vrelo in pošiljalo paro ter žvepleni dim v ozračje. Morali smo biti previdni. Ko se je veter obrnil, nas je zajel žvepleni dim z vonjem po gnilih jajcih. Kašljanju in solzenju se ni dalo izogniti. Na drugem delu kraterja so prav tako kot v kotlu proti površju sikali plameni in para. Tako je torej videti pekel na Zemlji, ko spodaj kurijo peklenščki. Več kot uro smo opazovali to čudo narave.
Pod morjem zvezd
Na vrhu gore, nekoliko stran in na varni razdalji od kraterja, smo v manjših skupinskih spalnicah, ki so bile med sabo ločene le z nizko kamnito ograjo, okoli druge ure zjutraj zaspali pod morjem zvezd brez kakršnegakoli svetlobnega onesnaževanja. Noč je bila kratka, saj smo se okoli 5. ure podali nazaj v dolino, kajti v Danakilu ni nobene sence, sonce pa takoj po vzhodu začne močno pripekati. Ob koncu poti smo srečali posamezne turiste, ki so se na naše veliko začudenje podali na vrh vulkana, verjetno niso vedeli, kaj jih čaka ob sončnem vzponu, ali pa so si med potjo mogoče celo premislili. Okoli 8. ure smo že bili v taboru, opravili zajtrk z domačo salamo z jajci in začela se je vrnitev po isti poti z vsemi značilnostmi, kot so bile ob prihodu. Občutek je bil, da je bila pot nazaj vendarle krajša.
Med potjo se pokrajina nenadoma spremeni, pojavijo se peščene sipine in posamezne palme. Postanek ob slanem jezeru Afrera in seveda hlajenje v njem ter dokončna relaksacija v toplih vrelcih so nadomestili izostanek umivanja pod vulkanom. V neposredni soseščini so bile ogromne količine soli, ki jo pridobivajo na slanih poljih. Prenočimo v majhni vasici in se po drugi poti vrnemo v drugi del Danakila. Zopet lepa asfaltna cesta in bivakiranje na robu jezera Asale v postojanki Hamed Ela. Sončni zahod opazujemo ob slanem jezeru, kjer nam ob tem slovesnem trenutku postrežejo tudi z vinom, ki bi bilo bolj primerno za solato. Toda to je Afrika. Spet spimo na lesenih pogradih pod milim nebom. Tudi tukaj ni bilo nobenih možnosti za umivanje, razen najnujnejših opravil. V teh taborih se turisti menjajo vsak dan, zato je bližnja in nekoliko oddaljena okolica temu primerno urejena.
Naslednji dan se odpravimo v Dallol. Dallol je ime kraja v Danakilski depresiji v bližini istoimenskega vulkana. Nekaj časa se vozimo po slani beli jezerski površini; pod kolesi vozil poka, kot pri nas pozimi ob vožnji ob večji zmrzali, zadnji del poti opravimo peš. Pred nami se pojavijo neverjetne oblike površja, kjer je narava ustvarila eno najbolj surrealističnih pokrajin sveta s številnimi fumarolami in vrelci. Kar težko se je bilo odločiti, kaj fotografirati, saj tudi fotoaparati niso mogli pričarati neverjetnega dela narave; od navdušenja niti ne zaznamo moči sonca, ki je neusmiljeno pripekalo, tako da so naše količine vode hitro pojemale. Čas je mineval neverjetno hitro, mi pa smo hoteli pogledati vsako fumarolo, živo pisan toplotni vrelec, vsako jezerce, neverjetne oblike na tleh, ki jih je ustvarila narava. Pri tem je bilo treba paziti, saj so se tla pod nogami lahko hitro ugreznila.
Nikjer sence
V bližini smo si ogledali še eno delo narave, predvsem vetra, ki je izoblikoval neverjetne skalne formacije. Hoja po teh skalnih formacijah je prav tako zahtevala veliko previdnost. Zanimivosti še ni konec - še eno jezero, kjer iz globine vre voda, ki je bolj podobna rjavemu olju. V nadaljevanju je bila vožnja preko slane puščave videti, kot da dobesedno lebdimo na površju. Ustavimo se na slanem jezeru, kjer domačini lomijo sol, pravzaprav slane plošče, jih oblikujejo in nato tovorijo skoraj štirinajst dni do Mekeleja, ki je 2000 metrov nad morjem. Nikjer nobene sence, vse počnejo na vročem soncu. Še dobro, da temperature v času našega potovanja na tem koncu niso presegle 40 stopinj Celzija. Do večera so tako karavane pripravljene na dolgo pot. Na čelu karavane je lastnik. Kamele poveže tako, da je vsaka naslednja z vrvjo povezana za rep prejšnje. Na podoben način karavane tudi prihajajo nazaj na območje slanega jezera, vendar takrat tovorijo seno za prehrano med potjo. V skupini smo tako videli največ dvajset povezanih kamel, ki se ponoči kot silhuete skoraj neslišno premikajo do končnega cilja. Obstaja možnost dostopa s tovornimi vozili, vendar so Afarci obdržali primat nad soljo, v prihodnje pa je to lahko samo še turistična atrakcija.
