Soočamo se s hitro naraščajočimi cenami vsega okoli nas: goriv, energentov, izdelkov, storitev in hrane. Vlada ima v rokavu nekaj načrtov, kako obvladati energetsko in prehransko draginjo, sprejela je tudi že nekaj ukrepov, a zdi se, da to ne bo dovolj. Rast cen hrane je mogoče ustaviti le z ukrepi Evropskega parlamenta za zajezitev cen energentov, je prepričan Izidor Krivec iz Celjskih mesnin.
Zima je pred vrati in večino ljudi poleg energetske draginje skrbi predvsem prehranska. Kako gledate na naraščajoče cene hrane?
Energetska kriza je mati vse draginje in naraščajoče cene hrane so posledica vse višjih cen energentov.
Meso se je podražilo, ker se kmetje srečujejo z realno višjimi stroški. Živilska industrija in trgovci se soočajo s strašnimi stroškovnimi pritiski glede energije, višji so stroški reprodukcijskih materialov, osnovnih surovin in dela. Vse se je dvignilo v povprečju za 50 odstotkov. Višje so tudi cene umetnih gnojil. A predvsem zaradi energije so morali cene najprej dvigniti kmetje, nato živilska industrija, ki je velik potrošnik energije, da zagotovi varno hrano. Še posebno mesna industrija, ki mora zagotavljati hladilno verigo, sodobno tehnologijo za konkurenčno in varno proizvodnjo hrane, pa seveda upoštevati visoke standarde, ki jih danes zahtevajo vsi v prehranski verigi in na koncu trgovec, da ohranja svežo hrano na policah in da jo primerno ponudi tudi potrošniku. Tudi trgovec je velik potrošnik hladilne energije, saj vemo, koliko hladilnikov je v trgovinah. Glavni krivec za visoke cene so podivjane cene energentov. To je trg, ki je v rokah špekulantov, in Evropa je tu čakala predolgo. Živela je v lagodju cenovno ugodne energije iz Rusije in bila od nje močno odvisna. Ampak cene, ki so zdaj na trgu, niso več realne. Petnajst- do dvajsetkrat višje cene elektrike in plina so stvar špekulacije, ne pa trga, ki deluje. Tu Evropa še nima prave rešitve, nastala je nepopravljiva škoda, na tisoče milijard pa je šlo v roke špekulantov.
Javnost vladi očita počasno odzivanje na napovedi. Kako ocenjujete doslej sprejete ukrepe v boju zoper prehransko draginjo?
Neka kontrola cene hrane je, a to je obvladovanje draginje na silo in s tem ni dolgoročnega učinka. Živilski industriji in trgovcem se zapirajo škarje in tudi mi moramo preživeti. Slovenska prehranska košarica, ki je zdaj tako aktualna, predstavlja le petnajst odstotkov družinskega proračuna, pred pol stoletja pa je predstavljala skoraj devetdeset odstotkov! Tudi če zraste na dvajset odstotkov, bo še znosno za potrošnika. A hrana bo težko še kdaj tako poceni, kot je bila pred letom 2021. In če razvrednotimo hrano, razvrednotimo tudi vsak člen v verigi, ki pa tudi potrebuje določen zaslužek za svoje preživetje, za normalen razvoj, ohranjanje proizvodnje in varnost hrane. Nihče si ne želi obubožanega kmeta in zadolženih vseh drugih členov v živilski industriji - in seveda ne slabega trgovca. Vsi v verigi moramo zaslužiti, da zagotovimo kakovost. Če ne bo preživela živilska industrija, potem tudi kmet ne bo preživel. In če izpade vmesni člen, pade cela veriga. Tudi trgovina je pomembna, saj mora ponuditi potrošniku dovolj lokacij, kjer lahko kupuje stvari, ki jih potrebuje. Morda bi bilo bolje razmišljati o tem, kako bi zaščitili živilsko industrijo in s tem delovna mesta, kot o tem, kako na hitro zaščititi najranljivejše.
Vas je vladna delovna skupina vprašala za kakšen nasvet?
Saj sodelujemo, a Slovenija je majhna, ukrepe bi morali sprejeti na evropski ravni. V Bruslju pa dogovori potekajo prepočasi in preveč mlahavo. Države, kot sta Španija, Portugalska, so se kmalu zavedle problema, hitro ukrepale in že v začetku leta zaprosile za cenovno kapico, zato bodo lažje prebrodile krizo. A tu nastaja nov problem, hrana iz Španije prihaja na naše police in mi smo tu nekonkurenčni.
Kupci se čudijo, da so tuja živila cenejša od domačih. Kako je to mogoče, če se z dražjimi energenti dražijo tudi logistične storitve?
Sicer ne gre za veliko razliko v ceni in potrošnik je pripravljen kupiti malenkost dražjo slovensko hrano. Je pa prag, koliko je nekdo pripravljen plačati za kakovostno hrano, zelo različen. Poleg tega je slovenska proizvodnja hrane specifična. Smo majhna dežela z omejenimi kmetijskimi zmožnostmi, v živilski industriji nimamo gigantov v primerjavi z Evropo, temveč manjša podjetja, zato je prehrana v Sloveniji nekoliko dražja. Se pa večina potrošnikov že zaveda, da so slovenski izdelki bolj sveži, pod nadzorom in imajo manj ogljičnega odtisa, prav tako z nakupom pomagamo nacionalni ekonomiji, vzdržujemo in krepimo samooskrbo.
Bi cenejša tuja hrana dvomljivega izvora lahko načela stopnjo samooskrbe?
Evropski giganti imajo včasih tudi viške artiklov, ki se lahko hitro znajdejo na naših policah. Na področjih, kjer nismo samooskrbni, smo vezani na uvoz in zato smo idealen trg za dumpinge (prodaja izdelkov pod proizvodnjo ceno zaradi viška, o. p.), ki lahko hitro izpodrinejo domače artikle. Zato nisem najbolj naklonjen propagiranju najcenejših izdelkov, kot se to zdaj počne pri slovenski prehranski košarici.
Za večino osnovnih živil smo vsaj delno samooskrbni, pridelamo dovolj mleka, jajc, tudi z žiti in mesom smo dobro preskrbljeni. Po zadnjih statističnih podatkih pa smo imeli le 60-odstotno samooskrbo s krompirjem in le 48-odstotno z zelenjavo.
Slovenija je samooskrbna pri govejem mesu, ima celo presežke na področju belega mesa, nekoliko manj smo samooskrbni pri svinjskem mesu, nekje med 35 in 40 odstotki. Ne moremo pa načrtovati, da bomo tu stoodstotno samooskrbni. Treba si je postaviti cilj okoli 50 odstotkov samooskrbe, morda kakšen odstotek več, saj Slovenija ni prašičjerejska država in nima neomejenih možnosti, da bi proizvajala krmo za prašiče. Je turistična dežela, kjer je umeščanje objektov za rejo prašičev izjemno težko. Imamo pa seveda druge izzive, kjer lahko izboljšamo stopnjo samooskrbe, kot so zelenjava, vrtnine, tudi sadje. Pomembno je, da ohranjamo samooskrbo in jo poskušamo na segmentih, kjer so možnosti, še dvigniti. Zato potrebujemo konstanto, dolgoročno, planirano kmetijsko politiko, ki je v zadnjih tridesetih letih ni bilo.
Koliko pa je resnice v očitkih, da so za visoke cene hrane krivi dogovori med domačimi dobavitelji in trgovci?
Pravzaprav je ravno obratno. Slovenska trgovina se bistveno lažje pogaja za nižje cene s slovenskimi dobavitelji kot s tujimi. In če ne bi bilo domačih dobaviteljev, bi bila hrana še dražja. V enem letu je cena svinjskega mesa zrasla za 60 odstotkov, cena govedine za 40 odstotkov, višje so tudi cene mleka in žitaric. Primarni sektor je nekako uspel dvigniti cene - ne govorim o tem, da neupravičeno. Živilska industrija in trgovina sta v primežu rastočih cen, vendar so strahovi, da bo trgovina ali živilska industrija špekulativno dvignila ceno, neupravičeni. Živilska industrija je cene dvignila manj, kot bi jih morala. S tem smo nekak amortizer prehranske draginje. Neprimerno je kazati s prstom na katerikoli člen verige, predvsem ne na živilsko industrijo in na trgovce. Naraščajoče cene so namreč posledica energetskega terorizma.
Energetska podjetja niso nikoli bogatela, zdaj pa se denar seli v njihove žepe. Voditelji v Bruslju bi morali ukrepati, in to s konkretnimi potezami, že celo leto sestankujejo in še niso sprejeli nobene pametne odločitve.
Kako lahko pomagajo ukrepi na nacionalni ravni?
Vlada se trudi pomagati potrošniku, kar je tudi prav, a če bo pozabila na gospodarstvo in industrijo, ne bo mogla več črpati denarja, s katerim pomaga tudi končnemu potrošniku. Vsak tak ukrep je torej le gašenje požara. Najprej je treba ukrepati v gospodarstvu, na dolgi rok pa naj bosta vodili blaginja ljudi in samooskrba, tudi polnjenje državne blagajne. Cene energentov ne bodo več padle na nivo leta 2021 in zelo verjetno bomo naslednje leto plačevali še več. Kar za živilsko industrijo pomeni milijonske razlike, tudi za trgovino, ki ima svoje energetske potrebe. Če bomo za elektriko plačevali pet- do osemkrat več, deležniki v prehranski verigi ne bodo več mogli zagotavljati ugodnih cen. Ampak če bodo uspeli regulirati energetski trg in onemogočili vpliv špekulantov, gospodarstvo sploh ne bo potrebovalo pomoči.
