Ne smemo pozabiti na ljudi

Prihajajo dnevi naklonjenosti, ki združujejo, povezujejo, odzvanjajo televizijske reklame. Iz radiev je slišati pesmi, polne razigranih kraguljčkov, povsod je polno dražljajev, ki naj bi pripomogli, da bi bili prazniki še lepši. A mnogo je takšnih, ki jih to navidezno vseprisotno veselje dela še bolj same, žalostne. V veliki meri so to starejši, ki vse leto živijo sami. Partnerja ni več, otroci so odšli ali pa staršev ne obiskujejo. Dogaja se tudi, da živijo v isti hiši s potomci, a so v resnici zelo osamljeni.
Že pred trinajstimi leto so zato pri Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS) začeli s projektom Starejši za starejše. Da bi še aktivni upokojenci obiskovali svoje vrstnike, zanje opravili kakšno malenkost, jim pomagali urediti kakšno pomoč, v prvi vrsti pa jim bili v družbo. Na predlog slovenskih evroposlancev Iva Vajgla in Igorja Šoltesa je letos tudi Evropski parlament prepoznal, da gre za izjemen primer dobre prakse prostovoljstva, ki omogoča bolj kakovostno in neodvisno življenje starejših, zato so programu namenili nagrado Državljan Evrope.
Pa se nagrada v praksi že kaj pozna? Finančnih učinkov namreč ne prinaša, morda se bo na račun ozaveščanja o programu kdo več opogumil za prostovoljca, upa Zdenka Gajzer, že osem let prostovoljka in koordinatorica programa v Zgornjem Podravju. Prostovoljcev namreč kronično primanjkuje povsod. Samo na primeru naselij Hoče in Reka - Pohorje to pomeni, da naj bi osem prostovoljk obiskalo 975 ljudi, kolikor jih je starejših od 69 let.