Toliko prijateljskih besed kot v zadnjih nekaj dneh ni letelo čez Atlantski ocean v zadnjih štirih letih skupaj. Administracija novega ameriškega predsednika Joeja Bidna je povsem obrnila ploščo v primerjavi z nenehnimi grožnjami Donalda Trumpa in - vsaj navidezno - utrdila strateške in ekonomske odnose tako znotraj zveze Nato kot med ZDA in Evropsko unijo. Ameriški zunanji minister Antony Blinken se je dva dni v Bruslju družil s kolegi iz članic Nata, ki jih je največ prav v Evropi, predsednik Biden bo danes sodeloval na virtualnem vrhu voditeljev 27 članic EU. S tem se uresničujejo Bidnove napovedi - Združene države Amerike se vračajo iz štiriletnega izolacionističnega protekcionizma v multilateralizem. In obujajo stara, zgodovinska zavezništva, ki jih je Donald Trump hotel poslati na smetišče zgodovine.
Seveda je jasno: v politiki ni prijateljstev, so le interesi. Tako kot mnoge vzhodnoevropske države, zlasti baltski trojček in Poljska, v strahu pred Rusijo potrebujejo zvezo Nato z ZDA na čelu, tako mogočna ameriška industrija potrebuje kupce znotraj severnoatlantskega zavezništva. Da bi z orožjem zalagali le naftno bogate zalivske države s Savdsko Arabijo na čelu, bi bilo premalo. Tudi zato je bilo v dveh dneh Natovega bruseljskega zasedanja slišati - resda bolj v celofan zavita - opozorila, da večina evropskih držav za obrambo namenja premajhne proračunske deleže. Slovenija je tu povsem pri repu 30 članic zavezništva. Drugo vprašanje pa je, kako reformirati to vojaško politično zvezo, ki jo je francoski predsednik Emmanuel Macron leta 2019 označil za možgansko oziroma klinično mrtvo. Toda takrat so v zraku visele grožnje o ameriškem odhodu iz Nata, zdaj se spet govori o krepitvi sodelovanja na vseh področjih. Izzivi in nasprotniki pa so isti: terorizem, kibernetsko vojskovanje, podnebne spremembe in seveda Rusija ter Kitajska.
V politiki ni prijateljstev, so le interesi
ZDA in Evropska unija so v zadnjih tednih skoraj usklajeno vnovič udarile s sankcijami po Rusiji in Kitajski zaradi kršitev človekovih pravic, od aretacije ruskega opozicijskega politika Alekseja Navalnega do kitajskega zatiranja manjšine Ujgurov, kar kaže na politično somišljeništvo. Toda tudi za lepimi besedami o harmonizaciji odnosov se skrivajo številni problemi. V ameriških očeh je to zlasti gradnja plinovoda Severni tok 2, ki bi povezoval Rusijo in zahodno Evropo. Zaradi uvedenih sankcij zoper Moskvo zahtevajo ustavitev več milijard evrov vrednega projekta in celo grozijo Nemčiji in drugim državam partnerkam s sankcijami, če tega ne bodo storile. Toda v resnici gre za ameriško željo po izvozu presežkov svojega plina na tržišča EU. In to plina, ki ga pridobivajo s hidravličnim lomljenem skrilavcev, frackingom, s tehnologijo, o kateri EU ne najde lepih besed.
Torej: čezatlantski odnosi so še daleč od toplih, a vsaj premaknili so se z ledišča, kamor so zdrsnili v zadnjih štirih letih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
