Slovenija je, tako kot vsa Evropa, strumno zakorakala v tretjo fazo epidemije koronavirusne bolezni. Kaj narediti? Od epidemije je minilo že dobro leto. Šolniki in učitelji, ki so se šele pred kratkim vrnili v učilnice, ob razpravah o ponovnem spreminjanju režima pouka opozarjajo na veliko utrujenost (tako psihično kot fizično) učiteljev in učencev. A utrujena je pravzaprav družba v celoti.
Menda obstajajo tri možnosti ukrepanja, vsaj v teoriji. Popolno zaprtje družbe za dober teden ali dva, da se presekajo verige prenosov virusa, kar bi ob strogem nadzoru na mejah tako rekoč zadušilo virus na območju Slovenije. Druga možnost je nadaljevanje občutljivega balansiranja med sproščanjem in zategovanjem, pač glede na sprotne razmere v bolnišnicah in na rezultate testiranja. Tretja je popolna sprostitev ukrepov in prekuževanje prebivalstva po principu, kar bo, pač bo, glede na to, da je veliko ljudi že prebolelo covid in ima neko stopnjo imunosti ter da so najstarejši že pocepljeni (ali žal pokojni).
Omenjeno preigravanje med možnostmi je potrebno zato, ker smo žal zamudili z množičnim cepljenjem in nas je ujel tretji val, pospešen z britansko turbo različico virusa. Glede cepljenja - tudi na tem področju smo v Sloveniji slabo pripravljeni in na nivoju države neoperativni. Dokaz: vlada je ta teden že četrtič (!) posodobila nacionalno strategijo cepljenja proti covidu-19. Branje sprememb strategije daje vtis, da jo je napisal ljubitelj britanskega nadrealističnega cirkusa Monty Python (skrajno natančno navajanje starostnih skupin, poklicnih skupin, pogojev, razvrščanj, usmeritev …). Še je svež spomin na strategije in semaforje ukrepov zapiranja in odpiranja družbe, ki so se nenehno, včasih iz dneva v dan, spreminjali, povrhu pa jih pogosto niso niti upoštevali (pomislimo na ukrepe na smučiščih). Ali je nekdanji govorec vlade in sedanji koordinator za cepljenje Jelko Kacin glavni krivec ali zgolj žrtev razglašenega sistema, je stvar debate.
Glede morebitnih ukrepov pri soočanju s tretjim valom epidemije menimo, da popolno zapiranje družbe ni mogoče. Najprej zaradi omenjene utrujenosti ljudi in družbenih sistemov po dolgem letu epidemije, z vsemi njenimi posledicami. Zatem pa tudi zaradi oblasti, ki je pri ljudeh izgubila tako rekoč vse zaupanje, nujno potrebno pri tako radikalni, čeprav racionalno morda utemeljeni potezi. Zaupanje se namreč pridobi z zgledom, skromnostjo in partnerskim odnosom, naša vlada pa se do državljanov obnaša povsem drugače - oblastniško arogantno, pretirano represivno, žaljivo, ob tem pa njeni predstavniki sami v skladu s samopašno držo kršijo pravila, spoštovanje katerih pričakujejo od drugih.
Če bodo ukazali strogo izolacijo in ustavitev javnega življenja, bodo tvegali, da jim bodo ljudje zgolj pokazali sredinec. In to upravičeno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
