Perspektive vzhoda

Razprave o centralizmu, regionalnih razlikah in razkoraku med vzhodom in zahodom se vlečejo že leta, ob ponavljanju dejstev pa tudi poudarki, kako je treba zaostanke vzhoda čim prej nadoknaditi, v osnovi pa omogočiti, da se vzhodna kohezijska regija približa razvitejši zahodni. Potem ko je že znano, da bo Slovenija v prihodnjem finančnem okviru črpanja evropskega denarja v letih 2021 do 2027 imela ločena operativna programa za kohezijski regiji, je vsaj po formalni plati doseženo pričakovanje vzhoda, da bo vsaj nekaj pridobil že s to ločnico. Forma sama po sebi sicer nikoli ne določa vsebine, je pa pomembno izhodišče, s katerim se lahko bolje prepoznajo različne razvojne prioritete. Četudi so programske usmeritve začrtane na evropski oziroma nacionalni ravni, je pomembno, da se regionalne specifike prepoznajo, predvsem pa upoštevajo, že v programih.

Eno od ključnih spoznanj ob uresničevanju regionalnih razvojnih projektov je podhranjenost vzhoda, opazna zlasti na področju raziskav in razvoja, vsi javni raziskovalni zavodi so namreč umeščeni v center oziroma na zahod z izjemo javnih univerz in samostojnih visokošolskih zavodov. Že zato, ker v osnovi ni mogel kandidirati za sredstva, je bil vzhodni del prikrajšan. Le tretjina sredstev, namenjenih za raziskovalno-razvojno dejavnost, je bila v pretekli finančni perspektivi vložena v vzhodno kohezijsko regijo, glavnino pa je pobral zahod. Tudi na širšem izobraževalnem področju, vključno s programi vseživljenjskega učenja, je vzhod v zaostanku. Niso torej le gospodarski kazalniki tisti, ki ponazarjajo, kako z večjo hitrostjo poganjajo razvojni voz na zahodu, in ne le struktura gospodarskih panog, ki v osnovi vpliva tudi na razlike v plačah, ki so tako tudi logično nižje na vzhodu. (Pre)več rezerve ima tudi polje inovativnih podjetij.

Se pa tudi tokrat odpira oziroma še naprej vleče razprava o nadaljnjih vlaganjih v infrastrukturo in razmerjih med "mehkimi" vsebinami, programi, ki jih pogojuje (še)le ustrezna infrastruktura. Kar je pomembno, in izpostavljajo v regionalnih razvojnih agencijah Koroške in Podravja, pa sta tudi premik in preboj v razmišljanjih, ki bosta vendarle naposled tudi potrebna. Da bi lahko nagovorili potrebe lokalnega okolja, je nujno iz njega tudi izhajati. A tudi v lokalnih okvirih bodo morali (raz)širiti pogled, ki se še vedno marsikdaj preveč omeji na izplen posamezne občine namesto širšega uvida skupnih koristi, zlasti takih na dolgi rok, ki so še posebej izmuzljive v tehtanjih takojšnjih koristi. Prav ima tudi Ivan Žagar v vnovičnem razmisleku, da se bo pri razvojnih vprašanjih končno treba odločiti, kakšno državo želimo - ali res centralizirano, pri čemer bodo mladi intelektualci odhajali in se le redko vračali, ali vendarle decentralizirano, z bolj razpršenimi razvojnimi centri. Koliko je še upanja za pokrajine, je sicer drugo, zlasti politično vprašanje, a v osnovi še vedno formalno le statistične regije, še posebej na vzhodu, potrebujejo več razvojnih vzvodov in spodbud.