Pogum

Ko so me pred petimi leti, potem ko je zakrožilo, da utegne Aleksander Čeferin kandidirati za predsednika Evropske nogometne zveze, nejeverno spraševali o možnostih za njegovo izvolitev, sem komentiral, da to ni nemogoče, in pisal, da kotira visoko, četudi se je mnogim zdelo, kot da bo Slovenija prej v vesolje izstrelila lastno vesoljsko postajo, tam zgradila hotel in ponujala storitve s polpenzionom. To je pričalo tudi o nevoščljivosti, podcenjevanju in nezaupanju samih vase. Čeferin je ta led na kongresu v Atenah silovito prebil, se nato v Rimu še utrdil in evropsko nogometno organizacijo uspešno vodi tudi v časih epidemije, ki je svet zatresla do temeljev.

Ne glede na to, da so postopki izbire prirediteljev v nogometni družini transparentni, se brez njegovega vpliva evropsko prvenstvo mladih reprezentanc v Sloveniji, ki se začne danes, zagotovo ne bi zgodilo. Slovenija je z njim na globalnem parketu pridobila velikega zaveznika z močjo in vplivom, in včasih niti ni treba, da kaj reče, ampak je dovolj že to, da je.

Naši državi je bil skupaj z Madžarsko zaupan največji reprezentančni nogometni dogodek, ki ga ta hip lahko dobi. Vrste za organizacijo takih turnirjev, zlasti članskih, so dolge, mošnjički široko odprti, vložki kandidatur enormni, saj gre za ekonomske in tudi politične dimenzije. Pogoji za to, da prideš zraven, so seveda zdrava nogometna sredina, solidna infrastruktura in organizacijska sposobnost. Sprejemni izpit je Slovenija opravila s Futsal Eurom, če pa imaš še šefa Uefe, je vse lažje, tudi tisto, kar se zdi nemogoče.

Maribor, Celje, Koper in Ljubljana so lahko ponosni, pri čemer gostimo tudi otvoritveno tekmo in junijski finale. Slike naših vedut in tekme najboljših mladih upov Evrope bodo ves teden opažene na vseh kontinentih, bodoči mbappeji, ki jih bomo še leta spremljali v klubih in reprezentancah, si bodo pot do raja tlakovali tudi preko naših zelenic, ki niso več njive, kot so bile nekoč.

Nogometno rajanje s publiko bi bilo seveda nekaj povsem drugega, bolečina zaradi odsotnosti navijačev je huda, ampak virus se s tleskom prstov pač ne da zaustaviti. Zato so potrebni učinkoviti zajezitveni ukrepi držav, zaščitno vedenje ljudi in zaupanje v znanost.

Uefa močno pogreša navijače in nenehno išče rešitve. Že septembra je v Budimpešti priredila finale superpokala pred tretjinsko polnim stadionom, zato na vprašanje, ali bomo junija na zaključnih bojih v Ljudskem vrtu in Stožicah videli publiko, tudi tokrat odgovarjam na glas - ni nemogoče. S poudarkom, da bo odločitev odvisna od vseh nas, družbe kot celote in voditeljev, ki bodo znali državljane prepričati, da se obnašajo odgovorno. Uefa bo prva za, pred njo pa so ta hip tudi druge, še mnogo težje odločitve: kaj z evropskim članskim prvenstvom?

Ne bodimo presenečeni, če ga bo iz dvanajstih evropskih mest prestavila v države ali eno samo državo, ki ima ugodno epidemiološko situacijo, in tja, kjer odlično sodeluje z oblastmi. Poizvedovanja so v teku, odzivi držav so pozitivni, želijo si ga Boris Johnson, Madžarska ... Ljudje v času epidemije še bolj kot kadarkoli doslej ob kruhu in zdravju potrebujejo ventile, sprostitev, upanje in pogum, države pa promocijo in priložnosti.