Kot v sobi, polni krhkih steklenih vial, bi morali v tem trenutku vsi, ki jim je količkaj do reševanja covid krize, hoditi, gestikulirati, celo govoriti. Krhko je namreč zaupanje v ukrepe, politike, znanost, zdravnike. Dojeti so kot del elit, vsi vrženi v isti zlati koš tistih, ki lahko gredo na počitnice v Afriko in pridigajo z Zanzibarja, tistih, ki dobijo Pfizerja in so tako zelo drugačni od navadnih, ki dobijo AstraZeneco. Populistična politika in populistični pridigarji nevarnosti cepljenja seveda ta sentiment uspešno napajajo in nenadoma nekam v ozadje zmeglijo dejstva. Recimo dejstvo, da je pljučne embolije v splošni populaciji pravzaprav več, kot je bilo sedaj takih primerov pri cepljenih s cepivom AstraZenece, zagotovo pa je pojav krvnih strdkov pogostejši pri bolnikih s covidom-19. Pljučna embolija je tretja najpogostejša kardiovaskularna bolezen na svetu. Dejstvo, ki ga je nujno treba izpostaviti, je tudi, da cepiv pač ne gre primerjati tako kot avtomobile, primerjava je precej bolj kompleksna, učinkovitost cepiva pa je odvisna od mnogih dejavnikov, upoštevati je treba tudi, da je množično cepljenje z zelo zahtevnim cepivom Pfizer počasno in verjetno neizvedljivo. Seveda velja previdnostni princip, če pride do težav, je ukrepanje nujno. Ampak Evropa premore dovolj trdno regulatorsko in javnozdravstveno mrežo, da je preplah ob vsakem nesrečnem primeru, ki bi morda lahko bil vzročno povezan s cepljenjem, odveč, nujni pa so trezni premisleki. Kot na primer, da serije, pri kateri so v Avstriji opazili težave, v Sloveniji ni. Bolj kot kadarkoli prej velja dobro premisliti pred javnimi obsodbami in izreki. Dvom o cepivih proti covidu-19 se namreč v Evropi nalaga na vsaj desetletje aktivnega udejstvovanja proticepilskih gibanj. Nesrečna smrt v Avstriji, ki, kot vse kaže, ni bila povezana s cepivom, lahko tako kaj hitro privede do zavračanja cepiva, to pa v nepotrebne okužbe. Tako doze cepiv v večini evropskih držav zastajajo, ob tem, da jih zelo primanjkuje. Razumi, če moreš, a zagotovo gre del krivde pripisati zmotni paniki ob domnevi, da je (spet) cepivo AstraZenece manj učinkovito pri starostnikih nad 65 let. Vsi starostniki namreč razvijejo protitelesa počasneje.
Že tako je Evropa v nerazumljivem zaostanku po precepljenosti zaradi dobave cepiv, pri čemer je spet glavnina krivde pri britansko-nemški zavezi - ob tem, ko podjetje komaj pobira skupaj črepinje zaupanja, znova zmanjšuje dobave v Evropi. Škoda je neizmerna in zadaja udarce tako javnemu zdravju kot znanosti. Šlo je namreč za projekt, ki je vlival veliko upanja, za sodelovanje med univerzo in farmacevtskimi podjetji, ki so ravnala drugače od drugih. Namesto da bi kupovala znanstvenike in jih zapirala v konkurenčne klavzule, so napajala javno dobro. Škoda, da se je zaradi verige komunikacijskih in menedžerskih spodrsljajev ravno ta projekt tako sfižil.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
