Vsaj ena normalna stvar v nenormalnih časih! Nogometaši v prvi ligi so krenili v spomladanski boj za točke. Pot do prizorov, običajnih za neke druge čase, ko poln stadion še ni predstavljal grožnje za nacionalno zdravje, bo še dolga, a ponovni zagon nogometnega kolesja točno po urniku je znanilec, da se le premika.
Koronavirus je terjal svoj davek, zdesetkal postave ekip, čisto pri miru pustil le tiste, ki so kalvarijo prehodili že jeseni. Ni pa preprečil nogometnega življenja. Zimski izbruhi, ki so zmotili priprave Maribora, Mure, Aluminija …, so opozorilo, da množica zaščitnih ukrepov še ne prinaša stoodstotne varnosti pred okužbami, hkrati pa dokaz, da jih je z ustreznimi prijemi mogoče (vsaj delno) omejiti. Številne prilagoditve so bile potrebne, a slovenski nogomet se je naučil sobivati s covidom-19. Največja zmaga naše lige je, da so bile vse predvidene tekme odigrane.
Pretirano bi bilo razglasiti prvo žoganje prvoligašev v letu 2021 za praznik. Za kaj takega bi se morali nogometašem na najvišji ravni pridružiti še nižjeligaši, amaterji in mladi športniki. Poziv direktoratu za šport, ki ga je nogometna zveza sestavila skupaj s košarkarsko, rokometno in odbojkarsko, naj tudi mladim dovoli vadbo v nadzorovanih okoljih in pod varnimi pogoji, (za zdaj) še ni zalegel. Vse od oktobra je prihodnost slovenskega športa "na čakanju". E-šport, lepše poimenovanje za tekmovanja v videoigrah, je sicer v porastu, a šport, vsaj v tisti klasični obliki, za računalnikom ni mogoč.
Katastrofične napovedi o izgubljeni generaciji se vse bolj spreminjajo v realnost. Slovenija si ne bi smela dovoliti, da prisilna pavza z igrišč za vedno odstrani bodočega udeleženca lige prvakov. En izgubljen talent je preveč. Pa vzgoja novih oblakov, iličićev in zahovićev še zdaleč ni edino poslanstvo klubov, ki jim je koronadoba vzela že pol leta dela. Na vseh področjih družbe, od gospodarstva, znanosti do kulture, boste našli uspešne posameznike, ki so v mladosti delovne navade, iznajdljivost, ustvarjalnost in druge vrline brusili (tudi) na športnih igriščih. Morda je tak prispevek športa k družbi neizmerljiv, zagotovo pa je neprecenljiv.
Mariborski trenerji, ki so že mesece brez dela in skromnih, a za preživetje nič manj pomembnih honorarjev, so na nevzdržno stanje opozorili na protestu. Koronakriza je dovolj dobro razgalila modus operandi odločevalcev, da lahko z gotovostjo sklepamo, da bodo nogometne delavce, ki so se upali izpostaviti, namesto posluha pričakali obtoževanje, diskreditacije in druge zmerljivke, ki jih je politični vrh že pošiljal proti (pre)glasnim kolesarjem, trgovcem, šolnikom, dijakom … Hm, morda bi bilo učinkoviteje, da bi predsednika, ministrico ali vsaj kakšnega sekretarja na svoje težave opozorili na poslovnem sestanku. Ob vodi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
