"Traktor ni luksuz, ampak delovni stroj" in "Kje je pravica?" To so bili transparenti na traktorjih, ki so v koloni prevozili ulice Gornje Radgone, kjer je kmetijsko-živilski sejem Agra. Opozorili so na slabe pogoje dela, izigravanje trgovcev in živilskih podjetij, ignoriranje ministra, pa ne le aktualnega Jožeta Podgorška, pač pa pred tem že Aleksandre Pivec in Dejana Židana, predvsem pa so spomnili na vse slabši ekonomski položaj kmetov. Vse to jih tare že leta, pogoji so se le še slabšali in kmetje so protest napovedovali že dolgo. Zdaj je sodu izbil dno predlog strateškega načrta skupne kmetijske politike, ki ga je pripravilo ministrstvo. Slabih 400 strani dolg dokument so čez poletje poslali v javno razpravo, v njem pa, kar je za vse najbolj bistveno, razrezali 1,2 milijarde evrov težak paket.
Preveč denarja gre v nekmetijske dejavnosti, treba je preprečiti, da ne bi spet velika kmetijska podjetja pobrala največ denarja, in poskrbeti je treba za pomlajevanje kmetij, torej za prenosnike in mlade prevzemnike. Pa da v dokumentu manjkajo osnovne definicije. Na vse to so opozorili kmetje, a zanje najbolj sporen je predlog prenosa sredstev v višini 150 milijonov evrov s prvega stebra na drugega. Ali drugače, manj denarja za neposredna plačila, več denarja za investicije. Da bo to slovenskim kmetom odtrgalo pomemben del prihodka, da bodo zato številni kmetije opuščali in bo naša pokrajina začela zaraščati, opozarjajo. Minister je po megafonu obljubil, da predvidenega prenosa ne bo.
Ta odločitev je kmete razveselila, a pogajanja se bodo nadaljevala še pri določanju kapice in tem, ali bodo v izplačila všteti tudi stroški plač. Tukaj kmetje predvsem s prstom kažejo na velika kmetijsko-živilska podjetja in tistih nekaj večjih kmetov.
Do končne verzije dokumenta je tako še daleč, bo pa zagotovo pokazala, kakšno je realno razmerje moči med vsemi, ki si bodo na podlagi napisanega bolj ali manj učinkovito polnili denarnice. Torej med kmeti in kmetijsko-živilskimi podjetji in nekaterimi javnimi službami.
Protest je dokaz, da se kljub poudarjanju številnih ministrskih generacij, kako pomembno sta sodelovanje in prehranska veriga, to ne zgodi. Na svojih bregovih so tako uradniki kot kmetje, živilska industrija, trgovci in ne nazadnje tudi kupci, ki so, ko gre za hrano, še vedno prepogosto lovilci cenovnega dna. A razlog ni le v enem deležniku, pač pa v vsakem od njih. Ne nazadnje je protest, ki nasprotuje temu, da bi bilo namesto za subvencije več denarja na voljo za investicije, pokazatelj (ne)razvojne naravnanosti naših kmetov ali pa vsaj tega, kako zelo je preživetje slovenskega kmeta odvisno od evropskega denarja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
