Da je smrt še vedno tabu, je morda najlažje opisati s tistim neprijetnim občutkom, da se ne vedemo pravilno, ko kdo umre. Nismo prepričani, ali je naša žalost dovolj vidna na zunaj. Je naš obraz videti dovolj obupan, so solze dovolj debele? Je naša ikebana dovolj razkošna, da upraviči ljubezen do umrlega? Na umrlem pa ja ne bomo "šparali". Kako bomo pa drugače (okolici) pokazali, da smo ga imeli res radi? Potem pa še preblisk, da tej osebi v resnici nismo namenili dovolj pozornosti. Kaj zdaj? Kako pomiriti našo vest?
Rahlo zmedeno, melanholično in zamišljeno sedemo pred televizor in ga vklopimo. Prikažejo nasmejane in ljubeče družine ali zaradi novega robotskega sesalnika ali zaradi lešnikove čokoladice, ki jo, objeti, nasmejano uživajo na kavču v dnevni sobi. Morda se spomnimo kakšnega prijetnega spomina iz našega otroštva. Vemo, da so to le igralci, ampak misel, da "nekaj pa že mora biti res" se zasidra nekje v naši podzavesti. Želimo si biti tako srečni, kot so igralci v reklamah. Vsaj za trenutek.
Stopimo v trgovski center in nakupovalni vrvež nas hitro posrka vase. Nasmejane gruče najstnic z nakupovalnimi vrečkami in zadovoljne družine z nakupovalnimi vozički (ker bodo končno imele poln hladilnik) ... Prijetno se počutimo.
Za prvi november ni nič drugače. Sprehodimo se mimo stojnic z nagrobnimi svečami in izložb, iz katerih se nam smejijo buče za noč čarovnic. Z roko, dvignjeno v pozdrav, nas nepremično pozdravijo še plastični okostnjaki. Nekje med oblačili za duhove, čarovniškimi kapami in okraski za grobove naša podzavest zažari. Občutek krivde se poveže s srečnimi podobami iz reklam, udobje nakupovalnega centra pa nas poboža. To je rešitev, kako pomiriti našo vest. S svečami in ikebanami. Ker se spodobi.
A kaj, ko dan spomina na mrtve traja en dan, nagrobne sveče pa v nekaj urah postanejo odpadek, ki je v luči podnebne krize še kako problematičen. Starši so nam nekoč govorili, da nam zanje ni treba kupovati daril, ampak da bolj cenijo tisto, kar izdelamo sami. "Nimam časa za to," boste zdaj verjetno pomislili. In verjetno ga res nimate, če delate nadure ali pa ste po intenzivnem delovniku enostavno preveč utrujeni in prazne glave. Kapitalizem pa nam servira rešitve! Kupite, kupite, ker se spodobi. Vdani kupimo, se potrepljamo po rami in živimo naprej. Ampak spet smo nezadovoljni, nekaj manjka, zadovoljstvo je zbledelo prej, kot bi si želeli, ujeti smo v novi centrifugi potrošništva.
Morda je prav prvi november, ki se utaplja v kupu zavrženega cvetja in nagrobnih sveč, čas, da se zazremo vase in premislimo o svojih prioritetah. Potreba po potrošništvu ni v naravi ljudi, ampak je v naravi sistema, ki temelji na ustvarjanju dobičkov. Ne le da kapitalizem vpliva na naše delovne pogoje, govori nam tudi, kako moramo izražati ljubezen, spreminja naše praznike in ustvarja nove. Izstopimo iz centrifuge potrošništva in poglejmo z distance. Iskrenih odnosov ni na nakupovalnih policah. Razvijamo jih sami. S solidarnostjo in pristnimi pogovori. To je manko, ki se ne da kupiti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
