Tako nekako "mora" zveneti saksofon. Tako in nikakor drugače. Na in v ulici. Med šundrom, solatkami, špricarji in špancirjem. To je ta "saks v mestu". Solo-solo, novi cikel samostojnih koncertov v Poštni, je kar drzen preobrat, poskus, da ne zapišemo finta. Ne samo konceptualni zasuk. Ne, ne. Še oder so obrnili po dolgem, ne več počez. In nižje, tam pri Bukvarni Ciproš, bližje Isabelli, Piafu in Fudu. Torej lokalom, ki jih je Poštna po urbani evoluciji dobivala (tudi) na račun večjega in (za zdaj) prepoznavnejšega odra na vrhu ulice. In tako, malemu petku primerno, z le enim inštrumentom, finta res (bolje) dela. Ali pa je za to pač kriv Vasko Atanasovski, poleg Sama Šalamona, ki bo cikel osmih četrtkov zaključil na prvi septembrski četrtek, prvi instrumentalni rocker Maribora. To je jazz rock po mariborsko: sredi ulice, sredi tedna, sredi runde.
"Blues je bil za začetek, da je obudil tradicijo, ki sem jo sam prirejal pred dvajsetimi leti," je Atanasovski v mikrofon dahnil po prvem komadu in se spomnil lastne organizacijske gverile solo točke v Pekarni. Začel je s takim, mojstrsko lestvičarskim bluesom, ki pa se mu ne spahuje po depresiji, mijavkanju ali "buskingu" (igranju na ulici), temveč po v nulo naštudiranih vragolijah in kreativnemu aufbixu.
Res malemu petku primerno. Četrtki v Poštni so že v preteklosti poosebljali bistvo fenomena, imenovanega mali petek. Za Nemariborčane in druge: mali petek je neučakani četrtek, ki prehiti vikend. In se lahko pretvori, kot je pel Zoran Predin (menda na idejo Jerneja Dirnbeka Dimeka iz MI2), v noč s četrtka na ponedeljek.
