Dr. Marko Polič: Ne bojmo se strahu, a ne zganjajmo panike

"Picassova slika Guernica postaja vse bolj aktualna, a tega se, dokler so bombe padale nekje v Siriji, Iraku ali Afganistanu, nismo zavedali. Ko padajo bombe pred vrati Evrope, pa nam je ta zavest toliko bližje," pravi psiholog dr. Marko Polič. Slika fašističnega in nacističnega bombardiranja španskega mesta Guernica je zelo dobro pričevanje groze, ko padajo bombe in ne moreš storiti nič, nadaljuje sogovornik o psiholoških vidikih vojne, ko smo hkrati daleč, a še vedno blizu nje.

Pripravljenost na slabe scenarije

Bližina vojne je pomemben dejavnik pri soočanju z negotovostjo in morebitnim strahom, pravi Polič. "Ne nazadnje tudi zato, ker obstaja vsaj skrita možnost, da nekdo pritisne na tako imenovani rdeči gumb in je potem cel svet v katastrofi, ki se ji nihče več ne bi mogel izogniti. Sedanja vojna je neverjetno blizu in to je tisto, kar na ljudi vpliva. V dobrih dveh tednih se je iz Ukrajine umaknilo že več kot za celo Slovenijo ljudi, da ne govorimo o mrtvih, ranjenih, lačnih, prezeblih, bolnih ... Nihče točno ne ve, kakšni so nameni, tudi luči na koncu predora še ni. Nihče ne ve, kako se bo ta vojna končala. Dovolj je kak incident in lahko imamo naenkrat celo Evropo v tretji svetovni vojni. Ta grozljiva negotovost je za ljudi nekaj najbolj neprijetnega. Ko ne veš, kako in kaj, in te skrbi najprej za druge ljudi, nato za tvoje bližnje in da se tebi ne bi kaj zgodilo," Polič razloži, kako razmišljamo, ko je vojna v bližini.

Prepričan je, da bo na ljudi psihološko vplivalo tudi dejstvo, da se bomo v prihodnjih tednih in mesecih soočali s pomanjkanjem oziroma podražitvijo nekaterih dobrin, kot sta denimo pšenica in s tem moka, kar bo mnoge bistveno prizadelo. "Mnogi že zdaj, v 'normalnem' času, težko povežejo konec s koncem, kaj šele, če stvari ne bo ali bodo cene tako visoke, da si jih večina ne bo mogla privoščiti. Bojim se, da so EU in vse vlade posameznih držav na te scenarije slabo pripravljene."

Preostane nam le informacijski nadzor

Ljudje seveda ne razmišljamo stalno samo o najhujših scenarijih, "to bi bila že paranoja", se pa znova in znova soočamo z različnimi bivanjskimi vprašanji, če ne drugače, ko pogledamo časopis, televizijo, spletne medije, saj se temu ne moremo izogniti, razlaga Polič. "Ljudje vendarle hočejo imeti neki nadzor nad dogajanjem, vsaj informacijski, in že zato spremljajo dogajanje. Ne moremo reči, to se nas ne tiče, pa ne bomo gledali novic. Ravno zato, ker se nas tiče, po človeški plati spremljamo novice, lahko pa tudi z vidika tega, da vemo, kaj nas čaka, čeprav upajmo, da ne. Informacijski nadzor je trenutno edina vrsta nadzora, ki ga lahko imamo, se pravi spremljanje različnih virov, da vidiš, kaj se dogaja. Dosti več pa na žalost ne. Razen tega, da pomagaš tam, kjer lahko," pravi psiholog, ki se ukvarja med drugim z raziskovanjem vedenja med nesrečami.

"Ne bojte se strahu, bojte se straha pred strahom," citira Polič enega izmed raziskovalcev, ki se podobno kot sam ukvarja z vedenjem ljudi v kriznih situacijah, ob odgovarjanju na vprašanje, kako se odzvati v kritičnih trenutkih. "Ljudje moramo čutiti neko zdravo mero strahu. Strah je vendarle varovalni dejavnik in do določene mere je povsem koristen. Ne smemo pa vzbujati groze, ker to nikomur ne koristi. Ljudje morajo vedeti, da se v soseščini dogaja nekaj grdega, krutega in da nikoli ne veš, kdaj lahko tebe kaj takega doleti. Ni pa treba za to biti paničen, ampak preprosto pripravljen, to je tudi oblika nadzora," izpostavlja Polič in poudarja, da ni nič narobe, če občutimo strah v normalnih mejah. Tudi z ustvarjanjem domačih zalog hrane za nekaj dni ni nič narobe, nadaljuje. "Da ob morebitni nesreči nismo nemočni in samo gledamo v zrak." Sogovornik pojasni, da je minimalno zalogo hrane in nekaterih potrebščin po priporočilih civilne zaščite dobro imeti doma že zaradi morebitnih poplav, potresov ali drugih naravnih nesreč. "Odziv je pri ljudeh različen, nekdo bo lahko zelo preplašen, tega bo treba pomiriti, nekdo bo preveč pogumen in se bo delal norca, temu je treba povedati, da stvari niso tako nedolžne. Ljudje nismo enaki, tudi pod hudimi pritiski se ne odzovemo enako. Vseeno pa se ne bojmo strahu, previdnost zmeraj prav pride," izpostavi psiholog.

Najpomembnejša je solidarnost

A najpomembnejša lekcija, ki jo moramo ob dogajanju v Ukrajini usvojiti, je solidarnost, je prepričan psiholog. "Ne le zato, ker ne vemo, kdaj bomo sami potrebovali pomoč - konec koncev bi se nam pred tridesetimi leti lahko kaj podobnega zgodilo, a se nam k sreči ni, se je pa našim sosedom -, ampak zato, ker je solidarnost, skrb za soljudi, edino, kar lahko ljudem pomaga."