(INTERVJU) Dr. Jernej Ule: Izziv pri degenerativnih boleznih je veliko večji kot na primer pri zdravljenju raka

Diplomiral je iz molekularne biologije na Univerzi v Ljubljani, med študijem pa je nekaj poletnih mesecev preživel pri profesorju Matiji Peterlinu na Medicinski fakulteti University of California v San Franciscu (UCSF), ki je že takrat imel svoj laboratorij za eksperimentalno delo na področju imunologije in virologije. Ule je z doktoratom in podoktorskim študijem nadaljeval na univerzi Rockefeller v ZDA in oblikoval samostojno raziskovalno skupino v Laboratoriju za molekularno biologijo (LMB) v Cambridgeu v Angliji.

Leta 2013 je ustanovil Uletov laboratorij molekularne nevroznanosti in ob podpori evropskega raziskovalnega sklada odprl podružnico svojega RNA networks laba na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Kot vodilni raziskovalec že dve desetletji objavlja v najodmevnejših znanstvenih revijah, kot sta Science (od 2003) in Nature (od 2008). Je tudi član prestižne Evropske organizacije za molekularno biologijo(EMBO).

Kako se začne vaš delovni dan? Še vedno kolesarite v službo?

Kolesarim že, ampak od marca lani sem bil le redko »na delovnem mestu«. Po deveti uri, ko odpeljem sinčka v vrtec, najprej pogledam, katera zoom in slack srečanja imam za ta dan na Googlovem koledarju.

Kako se je zaradi epidemije spremenilo vaše delo?

Najprej sem bil z družino pet mesecev v Sloveniji pri mojih starših in preživeli smo prav posebno pomlad. Avgusta smo bili pri ženinih starših na Poljskem. Potem sem šel enkrat na teden v službo, od novembra delam le od doma, zdaj marca pa sem začel spet hoditi v službo enkrat na teden. Pri nas je bila bolj kot pandemija sprememba zaradi nedavnega prihoda hčerke Lučke, zato nam je zelo prav prišlo, da sem lahko delal od doma, po zoom klicih pa previjal novorojenko.

Ste se na inštitutu ukvarjali s SARS-CoV-2, morda z nevrološkimi posledicami okužbe?

Ne, so pa nevrološke posledice odkrili kolegi na UCL inštitutu za nevrologijo. Dva člana moje skupine delata na molekuli RNK, ki predstavlja genom SARS-CoV-2 – tu sodelujemo s kolegom z Inštituta Francisa Cricka, ki je strokovnjak za viruse RNK. Že dvajset let delam na tehniki CLIP in zdaj uporabljamo CLIP, da vidimo, kako se proteini vežejo na molekulo RNK in s tem pomagajo, da se virusni genom zloži v virusne delce.

Kako je nastala ta tehnike?

CLIP je rezultat številnih sodelovanj, tudi neke vrste nadgradnja predhodnih bolj enostavnih tehnik, na primer RIP. Ko sem začel opravljati doktorat v New Yorku, smo želeli odgovoriti na vprašanje, kako se regulira sestavljanje molekul RNK (i.e. alternative splicing). Proces je zelo hiter, treba je zaznati vezavo proteinov na delčke RNK, ki se odstranjujejo v tem procesu (introni), a se zelo hitro razgradijo. Predhodne tehnike (RIP) niso bile dovolj občutljive, da bi zaznale take subtilne stvari, in so imele preveč šuma. Akronim za CLIP je sicer okrajšava za razlago tehnike, vendar, ko sem si ga zamislil, se mi je zdel tudi dobra prispodoba dveh stvari, ki sta značilni za znanost. Prvič, lotiš se je nadobudno kot Ikarus, ampak ti hitro postriže peruti (clip the wings), vidiš, da sam ne prideš daleč. Drugič, deluje kot sponka (clip together), naučiš se zaupanja in tesnega sodelovanja, saj je to edini način, da postaneš delček zanimivih odkritij.

Ko sva se pred leti že pogovarjala o RNK, ste mi tematiko približali s primerjavo RNK in lego kock. RNK se razreže v majhne delčke, ki so kot lego kocke, iz katerih lahko celice sestavijo »različne igrače«, in tako iz istega gena naredijo različne končne molekule RNK.

Kompleksi med proteini in RNK pogosto delujejo na principu kače, ki jé svoj lastni rep – torej regulirajo same sebe, in to je pomembno za njihovo zdravo delovanje. V primeru proteinov, o katerih mi študiramo, se regulacija dogaja na stopnji sestavljanja RNK. Protein se veže na RNK-molekulo iz svojega gena in spremeni sestavljanje te molekule tako, da prepreči, da bi se ta molekula prevedla v dodatni protein. Tako prepreči, da bi se protein preveč akumuliral.

Kaj se dogaja celicam pri bolezni motoričnih nevronov - ALS?

V celicah bolnikov z ALS protein zmanjša vezavo na svojo RNK, zato se podre ravnotežje, proteini nato začnejo tvoriti strdke, ki na koncu ubijajo živčne celice. Če poljudno povzamem: v bolezni kača izgubi svoj rep, naše ugotovitve pa kažejo smernice, kako bi kači pomagali, da ta rep spet najde. 

Kako lahko vaša dognanja pomagajo farmacevtski industriji pri iskanju najbolj obetavnih zdravil za degenerativne bolezni?

Na veliko načinov in to je zdaj srčika našega dela. Izziv pri degenerativnih boleznih je veliko večji kot na primer pri zdravljenju raka. Pri raku moramo celice ubiti – torej moramo podreti ravnovesje njihovih celičnih mrež. Da podreš ravnovesje, je pogosto dovolj, da inhibiraš en ključni dejavnik. Pri degenerativnih boleznih pa moramo ravnovesje spet vzpostavljati. Celice je treba gledati kot celoto, telo kot celoto, kako je vse med seboj povezano na različnih ravneh, od stila življenja pa vse do gentskih predispozicij. Za napredek je ključno, da znanstveniki po vsem svetu združimo sile, da napredujemo, in vsak doda vpogled s svojega zornega kota.

Kako pa napredujete s projektom na Kemijskem inštitutu v Ljubljani?

Zelo dobro. Skupina, ki trenutno šteje osem članov, je v polnem zagonu in zelo samostojna. Študentka Klara Kuret je že napisala sijajen članek. Dva člana, Miha Milek in Tajda Klobučar, sta več let delala v tujini na istem področju in sta prinesla veliko izkušenj, ki jih prenašata na ostale.

Je življenje v Londonu »prehitro«? Vam ostane dovolj časa za družino, izlete v naravo?

Hitrost je morda bolj odvisna od tebe samega – če želiš hitro, boš imel hitro, če želiš počasi, bo počasi. Ne potrebuješ avta, zadovoljen si z relativno majhnim stanovanjem, nimaš potrebe po več, saj so druge stvari vir sreče.

Vaša starša sta znana slovenska znanstvenika, vsak na svojem področju humanistike (filozofija, socialna psihologija), vi pa ste se odločili za naravoslovje.

Res sta in oba z bratom sva se obrnila v naravoslovje, bolj za ohranjanje ravnotežja. Vendar naju oba zanima kultura in naš odnos do nje – zato mene vleče nevroznanost, mojega brata pa teorija iger.

Vas ni nekaj časa zanimal tudi študij likovne umetnosti?

Pred prijavo na univerzo sem vrgel kovanec, ali naj dam na prvo mesto likovno akademijo ali biologijo, pa je kovanec padel na biologijo. Še vedno pa so umetnice in umetniki tisti, ki so mi največji navdih. V Londonu sem pred pandemijo rad hodil v Vortex poslušat jazz, pa v teater, galerije in podobno, doma imamo vedno glasbo v ozadju. Občasno še igram klavir in zdaj se mi že pridruži naš mali Gustav.

Verjamete v rek zdrav duh v zdravem telesu? Kako vi poskrbite za zdrav duh in kako sprostite možgane?

Beseda duh je ena od tistih, ki pomeni različne stvari različnim ljudem. Tudi naš odnos do te besede se spreminja, vsaj moj se. Moram reči, da mi veliko pomeni, in izjava zdrav duh v zdravem telesu se mi zdi malo poniževalna do človeštva. Duh mi pomeni tisto stvar v nas, ki je vedno zdrava – če si sposodim prispodobo, je kot sonce, ki vedno sveti, tudi če je skrito za oblaki. Je tisto, kar nam daje upanje in moč v težkih trenutkih. Izraža pa se na različne načine, včasih od znotraj, včasih od ljudi, ki so nam dragi. Trenutno sta mi povezava do duha predvsem moja malčka s svojo spontanostjo.

Kako gledate na epigenetiko dr. Brucea H. Liptona, ki je s svojo teorijo vpliva človekove misli na celice postal precej priljubljen tudi med slovenskimi bralci?

Nisem poznal, na prvo oko se mi zdijo koncepti od celic do zavesti precej pometani skupaj. Sam bi priporočil knjigo dr. Lise Feldman Barrett Iz česa so narejena čustva, ki jo ravno berem. Je ena od tistih, ki ti precej spremeni pogled na sebe in na svoj odnos do sveta.