Če smo zadnjič govorili o vetru in razlogih zanj, je morda tokrat čas, da se vprašamo, kako smo od vetra odvisni. Ljudska pripovedka namreč pravi, da so se nekoč ljudje kar naprej pritoževali nad vremenom. In potem jih je imel bog vrh glave in jim je rekel, naj si ga usmerjajo sami. Čez leto dni je bilo kot naročeno. Ponoči je malo deževalo, podnevi je sijalo sonce, ni bilo prevroče ... A jeseni ni bilo plodov, saj so pozabili na veter.
Nekateri ljudje ga imamo radi, drugim je odveč vsaka sapica. Razlogi so različni, od res prozaičnih, kot so frizure ali kakšna druga naša kaprica, pa do kar razumnih, da pač nekatere hitro zazebe ali jim gre na živce prah, ki ga veter morda nosi naokoli ... A brez njega pač ne gre. Sicer pa si to, da vetra ne maramo, lahko privoščimo pri nas, ki nismo ravno vetrovna dežela (se to spreminja?). Na Nizozemskem bi taki ljudje slej ko prej zapadli v depresijo, saj tam piha skoraj vsak dan. Zato ne preseneča, da so imeli mline na veter. Tako daleč pri nas še nismo, ne verjamem, da bi bili rentabilni, imamo, ali smo imeli, dovolj vodnih virov za te namene. A veter oblikuje pokrajine, tudi našo. Ker ga ni toliko, ker je na splošno šibkejši, se temu prilagodi narava. Na Primorskem burja sproti onemogoči vsako rastlino, ki ne prenese močnega vetra, drugod po Sloveniji pa nas na to veter spomni precej redkeje ali vse pogosteje, kakor hočete. Tudi delo človeških rok je temu podrejeno. Težko bi na Primorskem videli, da bi veter odnašal strehe, razen na novodobnejših objektih, kjer so ignorirali podnebne razmere. V preostalem delu Slovenije so hiše precej bolj prilagojene drugim meteorološkim količinam, kot so snežna obtežba na strehah zaradi bolj sneženih zim, ali pa napušči zaradi pogostejšega dežja, kar je omogočilo, da so ljudje opravljali nekatera dela kljub padavinam. Veter ni bil v prvem planu, ker se je preredko pojavljal. A treba bo misliti tudi nanj.
Ljudje si svoje premoženje precej lažje zaščitimo s tem, da se prilagodimo spremenjenim vetrovnim razmeram, kot lahko to stori narava. Tu gre precej počasneje. Če samo pogledamo gozd, je stvar jasna. Pogostejši viharni vetrovi seveda najprej poškodujejo šibkejša drevesa, pa tista, ki rastejo na plitvejši podlagi, pa tiste vrste, ki imajo bolj krhek les. Tak primer so vrbe. A glej ga, zlomka, res je, na primer, žled vrbe prav grdo oklestil. Toda samo po dveh ali treh letih so se tako hitro obrasle, da se jim skoraj ne vidi, kako so bile pred tem polomljene. Če polomi bukve, traja to precej dlje. In pri iglavcih je vse skupaj še usodneje. Že samo pri drevesih bo trajalo dolgo časa, da se bo spremenil nabor vrst, ko bodo prevladale tiste, ki bodo bolje prenašale spremenjene podnebne pogoje. Vmes bo dokaj mučno obdobje vsaj za nas, ljudi, če bomo to preživeli.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
