"Lahko zahtevam, a mi ni v navadi in glede tega si ne delam utvar - moja zahteva se ne bo neposredno prenesla v izvajanje. Te sorte zahteve se v izvajanje prenašajo predvsem prek dovolj velikega števila izbranih, ki svoje poslanstvo razumejo kot delo za skupno dobro. No, tudi po kaki radikalnejši poti. Ampak - zdaj bo april.
Zato si najprej želim, da bi šli na volitve skoraj vsi med 18 in ∞ in da bi bilo na listah več tistih bliže 18 kot ∞. Zaupam jim, da jim gre za stvari, ki jih ne poganjata pohlep in egoizem. Da jim je mar za okolje, v katerem se bo dalo dihati, ustvarjati in biti dobro.
Za postapril imam nekaj preprostih želja. Da bi hodili v šole, ordinacije, urade in druga mesta za skupno dobro brez občutka, da nam nekdo nekaj poklanja. Da bi upravičene prejemke prejemali brez trkanja po prsih in brez pričakovanj, da naj bi bili zanje hvaležni ali celo na uslugo. Z jasnim občutkom, da dobivamo umno in pravično razdeljeno tisto, kar po svojih močeh dajemo na kup, za skupno dobro. Na ista načela računam tudi na področjih, kjer valuta ni denar.
Želim si sesti pred TV - še gledam TV -, prelistati časopis - še berem papirnatega - in klikati - tudi klikam - brez zaganjanja tisočerih filtrov za ločevanje dejstev od agend. Želim si, lepo prosim, zgolj ločevanja po načelu osebnih preferenc, na tisto, kar me pritegne, in tisto, kar me pač ne.
Želim si ustvarjati in želim imeti možnost brati, gledati, poslušati, kar ustvarjajo drugi. Želim se zavedati, da so tisti, ki to počnejo dobro, dobili iz skupne malhe. Ne želim se spraševati, ali mi najboljše morda sploh ni na voljo, ker je bila ta iz bizarnih razlogov za koga zavezana. Želim dihati svež zrak, piti čisto vodo, hoditi po zelenem svetu in poleti ne pregoreti. To želim tudi zanamcem.
Lahko sicer tudi zahtevam, ampak pravzaprav si najbolj želim, da svet ne bi deloval po zahtevah, ampak po umnem in pravičnem dogovoru. Zato zahteve pretapljam v aprilski krožec, upe pa polagam v krožce in delovanje onih bliže 18 kot ∞."
