Petra Lesjak Tušek
Dobro je bilo v jutru dneva solidarnosti spremljati prihode novih in novih prostovoljcev od vsepovsod, zlasti študente in mlade nasploh, ki so se brez zadržka opremili z orodjem teh dni - lopatami, samokolnicami, škornji, grabljami, zaščitnimi rokavicami, tudi maskami, in (pri)šli na pomoč. Zdaj se že praši, blato na poplavljenem imetju se je v vročih dneh osušilo, vode je k sreči dovolj, elektrika je nazaj, da je delo sploh možno. Veliko je predelov, kamor lahko za zdaj posežejo le delovni stroji in prostovoljci tja niti še ne morejo. Še vedno so tereni, kjer je porezalo dostope. Helikopterji še prevažajo hrano in zdravila, vojaki, policisti, gasilci, reševalci ostajajo v pogonu. Domačini z uničenih območij so izčrpani, fizično in psihično, čustveno izžeti, veliko je sodelovanja, a tudi napetosti. Zato več kot potrebujejo delovne roke, tudi roke, da jih potrepljajo po ramenih, objamejo. Prav pride solidarna pritrditev k upanju, da bo vendarle vse še v redu.
Veliko je bilo polemik, ali je bil dan solidarnosti prava odločitev, odkimavanj in preigravanj, kaj in kako naj bi vlada ravnala namesto tega, da je razglasila dela prost dan. Kar je gotovo in se razkrije le na terenu: ljudem na poplavljenem območju je ta trenutek popolnoma vseeno za tovrstne polemike. Njihova realnost je trpko konkretna, predvsem pa potrebujejo vsako obliko pomoči, takoj in tudi za naprej. Mobilizacija tisočih prostovoljcev je bila ključna in pomembna - številni so pomagali brez poziva, vse dni, od jutra do večera. Lokalne skupnosti še nikoli niso imele bolj primernega imena: zdaj so skupnosti v pravem pomenu besed in dejanj. Medsebojna pomoč je prostovoljna, a hkrati ni le stvar izbire - ljudje morajo reševati vsaj to, kar jim je ostalo.
Predsednica države Nataša Pirc Musar, ki je dodobra prečesala teren, je ugotavljala, da je v Sloveniji te dni veliko blata, a tudi srčnosti. Precej simbolike je izpostavila in toliko je dejansko je. Porušeni mostovi nad rekami, a zgrajeni mostovi med ljudmi (ob prvih realnih novih mostovih, postavljenih ob nepogrešljivi mednarodni podpori), ljubezen (love) že v imenu Slovenija in srca, zapisana na majicah, ki jih zdaj serijsko nosijo že prostovoljci, pa (dobro)srčnost, porojeni empatija, solidarnost, sodelovanje, enotnost namesto razklanosti, če hočete. Prav je, da so bili vsepovsod po najbolj uničenih koroških in savinjskih občinah ministri na čelu s premierjem Robertom Golobom. Realen vpogled je mogoč le tako, podobe terena pa morajo ohraniti pred očmi predvsem ob sprejemanju nadaljnjih odločitev.
Težko bo še, zelo težko. Pravi obrazi katastrofe se bodo šele odstirali. Strašljiva je samo pomisel, kaj vse bo šele naplavilo. Solidarna je naša sedanjost, bo tudi prihodnost? Kakšna sploh bo prihodnost za najbolj oškodovane občine ob vrnitvi desetletja nazaj v preteklost, ko se naenkrat ubadamo s čistimi osnovami, kabli za elektriko, vodovodnimi cevmi, kanalizacijo, spravljanjem vodotokov v struge, niti še ne z asfaltom. Nepredstavljivo, enormno veliko denarja bo potrebnega. Vlada ima pred sabo nepojmljiv zalogaj, izredno odgovornost in nepojmljivo preizkušnjo. Ljudje, ki jih je udarilo najhuje, se bodo pobirali še dolgo. In vedeli, kdo jim je zares pomagal.
