Naši in nenaši. In obratno

Četrt stoletja se ponujam v branje prek člankov, reportaž, intervjujev in kolumn. Spomnim se prvih kolumn v lokalnem časopisu Zasavc, ko je bil še močno v sedlu moj zasavski rojak Janez Drnovšek, ki, mimogrede, nikoli ni bil moja intimna opcija. Takrat, v njegovem času, ki so mu rekli "Ne levo ne desno, naprej!", se mi je zdelo, da gremo bolj kot naprej nazaj. Nazaj v čase, iz katerih smo menili, da smo leta 1991 za vedno odšli. Pa nismo. V njegovem času sta se začela politično kadrovanje pa divja privatizacija. Naši nekdanji bratje bi rekli "prihvatizacija". Na to vrnitev v stare čase, ko je bilo vse v rokah politike-partije, sem v svojih kolumnah opozarjal pred četrt stoletja, kot opozarjam danes, ko so se po Drnovšku zvrstili mnogi drugi predsedniki vlad. Nič ni kazalo, da bo kaj drugače. Pa sem upal. Prej slabše. Prva Janševa vlada s finančnim ministrom Andrejem Bajukom mi je sicer dala neko upanje. A je to kmalu splahnelo. Če prej ne, v času njegove druge vlade in še bolj aktualne, ko je povsem odkrito pokazala svoj pravi obraz. Kljub maskam. Takšnega, da mi je celo čas LDS in Drnovška postal bolj normalen.

Pred kratkim sem v Oni prebral intervju z igralcem Jurijem Drevenškom. Med drugim je spregovoril o tem, katerim rečem bi se morali bolj posvetiti: "Za začetek, ali se lahko gibljem po deveti uri zvečer. Ali se lahko družim. Pa to je še najmanj. Ali lahko povem svoje mnenje, ne da bi po meni zlivali gnojnico in mi govorili, naj se vržem skozi okno. Živimo v časih, ko se moramo odločiti. A ne pahorjansko odločiti, da bomo sobivali, da se imamo radi, da je v naši družbi vse prav, čeprav stric skrivaj otipava nečakinjo, pomembno je, da smo na sliki vsi videti srečni. Odločiti se moramo, kako iti naprej. Poglejte zadnji primer. Bomo kaznovali dijake, ker mislijo s svojo glavo? Želimo topoumne ljudi, ki bodo čez čas pri nas prevzeli funkcije, upognjence, ljudi brez hrbtenice? Verjetno je oboje legitimno, se pa moramo odločiti."

Odločiti! Ne biti kot ovce. Bom pojasnil v naslednjih vrsticah. Znakih, če sem bolj natančen. Uredniki nam namreč povedo, koliko znakov naj ima kolumna. S presledki vmes. Pravilo, ki se ga skušam kar najbolj držati. In smo pri dijakih, ki jih je omenil Jurij. Ki so si upali. Ki niso ovce. Zakaj jim rečemo dijaki? Zato, ker pač hodijo v eno od naših srednjih šol. Srednje šole pa smo zgradili zato, da vanje zahajajo in se učijo, se družijo, socializirajo, se zaljubljajo. Še kaj drugega. Zaradi epidemije so bile šole, tudi srednje, dolgo časa zaprte. So samevale. Vendar če bi že pred več meseci uvedli redno testiranje, bi bilo lahko tudi drugače. Zakaj se to ni zgodilo, če testiranje res pomaga, kot nam zatrjujejo, je treba vprašati v prvi vrsti tistega, ki po mojem odloča o vsem. Ki ni stric iz ozadja, kot sam rad reče Milanu Kučanu in tudi Gregorju Golobiču v zadnjem času. Lahko, da se motim, a meni se zdi, da sta omenjena bolj malo vplivna strica iz ozadja, je pa zato Janez Janša zelo vpliven stric iz prve vrste. Iz ospredja.

Zato sem kar precej prepričan, da o vsem odloča sam in mu drugi iz vladne ekipe bolj kot ne le prikimavajo in se delajo, da tudi oni kreirajo politiko vlade. Glede na to, da ga dolga leta spremljam, sem tudi prepričan, da če bi bil danes v opoziciji, bi na vse možne načine zagovarjal mirni dijaški protest, ki se je zgodil v Mariboru. Verjetno bi vmes videli tudi kakšno rumenomodro zastavo. Seveda če bi neka druga vladna ekipa šole zaprla, proteste prepovedala in kaznovala. Tako, kot jih je njegova. Nas vse. Ne le dijake. S položnicami, recimo. Ker pri nas se On in njegovi podporniki vedejo nekako takole: Ko smo mi, torej naši, na oblasti, nam nenaši ne smejo nasprotovati niti protestirati. Lahko le prikimavajo. Ko pa so nenaši na oblasti, lahko po njih tolčemo z vsemi topovi.

Ali mislite, da bi ministra Simona Kustec ali Janez Cigler Kralj dobila podporo SDS, če bi bila SDS v opoziciji? Seveda ne! Takrat bi ob identični situaciji, ob taistem ravnanju obeh pri vodenju resorjev našli najmanj sto razlogov za njun padec. Mislite, da bi bilo kaj drugače, če bi bila v sedlu še Šarčeva vlada in bi denimo minister Zdravko Počivalšek ravnal pri nabavi zaščitnih mask in ventilatorjev podobno? Zelo verjetno bi ravno SDS zahtevala, da se z mesta ministra poslovi. Ker takrat minister ne bi bil naš, takrat bi bil nenaš. Zdaj, ko je naš, je to pač dovoljeno. Kako to vpliva na ljudstvo, ne vem. Protestov ni. No, zdaj jih bo lahko menda deset protestiralo. Tako so povedali, ko to pišem, ko boste vi brali, lahko da jih tudi deset ne bo smelo več protestirati. Ker je tu že tretji val, medtem ko še niti drugega nis(m)o obvladali. Tisti, ki si bodo vseeno upali protestirati, pa lahko pričakujejo najmanj gnojnico, če si izposodim besede Jurija.

Pogosto sem od naših vladarjev slišal, da je epidemija čas za družine. Drži. Več smo skupaj. Ampak to velja le za ožjo družino. Starše z otroki, dokler ti živijo doma. Kar pa se širše družine tiče, je bilo zanje v marsičem to nenaklonjen čas. V tem času je bilo precej oteženo obiskovanje starih staršev in drugih sorodnikov, ki živijo zunaj našega gospodinjstva, bog ne daj v drugi občini, državi ali v domu za ostarele. Kjer so nekateri prebolevali covid-19 brez naše tolažbe in umirali brez zadnjega objema s svojci. Ja, tudi oni so del naših družin. {api_embed_photo_R30}652957{/api_embed_photo_R30}

Čeprav ne živimo več v skupnem gospodinjstvu. Zato mi ne pleteničite, da je čas epidemije čas, naklonjen družinam. Ni. Sam že leto dni pogrešam objeme, s katerim od svojih vnukov. Za cepljenje pa tudi še nisem prišel na vrsto, da bi mi bilo to omogočeno. Pa bi morebiti lahko že bil, a kaj, ko se naši vladarji niso bolj zanimali za pravočasno naročanje cepiv. Ampak potem ne bi imeli časa za druge reči, ki niso z epidemijo prav nič povezane. Recimo za zlivanje gnojnice. Ne le po nas, še celo po svojih koalicijskih kolegih in kolegicah, ki si upajo kaj vprašati. Njega.