Nemška trgovska veriga Lidl: "Veste, ni prav, da se ljudi prepričuje, da ni dobro iti v sindikat, da se jih zastrašuje in zaslišuje."

Ta članek se je začel pisati sredi februarja, nato pa je zmanjkovalo časa. Dvajsetega februarja je bilo srečanje sindikata delavcev in delavk Lidla. V dvorani se je zbralo okoli dvajset delavk in delavcev, mnoge so prišle s štajerske regije, a tudi s primorske, notranjske in gorenjske. Sedele so skupaj s sindikalisti in sindikalistkami ter delavskimi aktivisti. Vzdušje je bilo dobro, težave skupne, povezovali so jih jasni vzorci poslovnega modela, ki temelji na neprestanem povečevanju intenzivnosti dela.
Večina delavk in delavcev je bila vesela, da delajo v Lidlu. Vse delavke so kimale, da same kupujejo v diskontni trgovski verigi. V njih je bil ponos, da delajo, kar delajo, in da delajo dobro. "Vem, da obstaja kakovost dela, cene so ugodne, vesela sem, da je prisotnih tudi kar nekaj slovenskih proizvajalcev," je pojasnila ena od delavk.
V delovnih okoljih so jih motile stvari, ki bi lahko bile rešljive že, če bi delovodje in vodstvo podjetja pokazali vsaj minimalno spoštovanje in upoštevanje glasov ter želja delavcev in delavk: manj nenadno spreminjanje delovnega razporeda ali neobveščanje o spremembah - kar v resničnem življenju pomeni, da delavke pridejo na delo, kjer jim povedo, da niso več na izmeni. Delavke so govorile o neživljenjskosti tega, da se vseskozi stopnjujejo zahteve po storilnosti, opozarjale, da se je podjetje odločilo po novem vezati letne nagrade, božičnice, ne na storilnost ampak na prisotnost na delu, kar je pomenilo, da teh niso mogle prejeti delavke, ki so v zadnjih dvanajstih mesecih zbolele ali bile na porodniški.

Nekoč so bili delavci in delavke in nekoč je bil sindikat

V Lidlu so nam 24. februarja, ko je bil postopek drugega-zadnjega opozorila delavki Tjaši Kozole pred odpovedjo delovnega razmerja ravno dobro sprožen, odgovorili, da podjetje poleg določil panožne kolektivne pogodbe za trgovino "dosledno upošteva zakonska določila, med katere spada tudi pravica delavcev do združevanje in organiziranja". "Sodelovanje s sindikatom, ki ga omenjate, poteka v skladu z zakonsko podlago," so zapisali.
A v letu dni, odkar so se delavke odločile ustanoviti sindikat, potem ko so bile priče šikaniranju in odpovedi pogodbe o zaposlitvi njihovi sodelavki, predsednica sindikata ni čutila drugega kot nenaklonjenost. "Od ustanovitve sindikata dalje so moje ocene dela nenadoma bile komaj zadostne, ves čas se vršijo pritiski, nadrejeni so mi povedali, da bi na mojem mestu že odšli in dali odpoved," je konec februarja pojasnila Tjaša Kozole. Mama samohranilka je ravno v tistih dneh obeleževala desetletje dela pri Lidlu. "V Lidlu rada delam, rada imam, če se dela in všeč mi je tudi razgiban delovnik, da je vseskozi kaj novega, rada delam z ljudmi in pomagam reševati njihove težave, ki se pojavijo," je pojasnila. V desetletju je postala mati dveh otrok, zamenjala več poslovalnic, napredovala do mesta poslovodje in vztrajala navkljub 100-kilometrskim vožnjam na delo, tudi potem ko je zaprosila za delo bližje domu.
"Tjaše so se na vsak način želeli znebiti," je dejala njena sodelavka, ki dela pri Lidlu podobno dolgo obdobje. "Rečem lahko, da boljše nadrejene nisem imela v svoji karieri. Je mirna, z njo se je dalo stvari dogovoriti, prevzela je odgovornost in zaščitila svoje sodelavke in sodelavce v odnosu do nadrejenih," opiše in doda, "meni je vzor – bila je tista, ki se je jezila, če delavke niso šle na malico, ker so preveč hitele, da bi izpolnile norme."
V Lidlu so nam opisali, da imajo dobro vzpostavljeno "interno komuniciranje". Našteli so interno spletno stran, prek katere informirajo zaposlene, in podjetniški časopis Štacunar. Ponosni so, da so njihove plače nad povprečjem v dejavnosti, izplačujejo zakonsko obvezni regres, za zaposlene vplačujejo v dodatni pokojninski steber. Pravijo, da izvajajo redne "raziskave mnenja zaposlenih", ukrepe pa izvajajo od leta 2017 tudi pod certifikatom Družini prijazno podjetje. Sodelavcem, dodajajo, omogočajo med drugim vključitev otrok v počitniški tabor, uvedli so brezplačno telefonsko številko za psihološko svetovanje, s kartico ugodnosti pa omogočajo zaposlenim popuste pri različnih storitvah "od menjave pnevmatik, frizerskih storitev do storitev wellnesa".
V Lidlu so v drugih komunikacijah poudarjali tudi, da so delavkam in delavcem v trgovinah na voljo osebe, ki jim zaposleni pravijo "socialne delavke". Te naj bi prisluhnile njihovim težavam. Mnogi jemljejo to obljubo delodajalca zares. Tako je več sogovornic še posebej izpostavilo, da so socialne delavke vedele za pritiske, ki so jih izvajale na članice sindikata poslovodje ali drugi nadrejeni, pa niso nič ukrenile.
Ena od delavk je opozorila na še drugačno vlogo socialne delavke: "V sindikat sem se včlanila, ker želim, da se stvari spremenijo na bolje. A nas zdaj zato premeščajo iz ene poslovalnice v drugo, grozijo z odpuščanjem in izvajajo pritiske, pri katerih sodeluje celo socialna delavka."
"Spraševali so nas, ali smo člani sindikata, kje smo podpisali pristopno izjavo, ali je bilo to med delovnim časom... šlo je za čisti psihološki pritisk in zafrkavanje. Poslovodje so nam govorile, da je dobro, če nismo včlanjene v sindikat," je opisla druga delavka. Vse sogovornice delajo v trgovski verigi že več kot pet let.

Tempo, storilnost, invalidnost

Interni sistem dela in pravila poznajo zelo dobro. "Lidlovi zakoni so hujši od veljavne zakonodaje v državi," je opisala delavka sistem, ki je narejen tako, da ne more nihče od zaposlenih nikoli izpolnjevati vseh zahtev in nalog. "Interni sistem je tak, da smo zaposleni neprestano v kršitvi. Napaka je lahko, če en dan spečeš preveč kruha, četudi ga je prav toliko, kot ga je bilo včeraj, a je ostal danes neprodan," pojasni. "Zahteve po storilnosti hkrati pomenijo, da smo ves čas pod pritiskom, da moramo hiteti. To ustvari pogoje, da se zgodijo tudi napake." Nato doda, da so nadrejene, ki so jih delavke in delavci pohvalili, redno zamenjali. "Če so postali človeški, so nam jih vzeli."
Tudi druga članica sindikata zagotovi, da se v vsaki poslovalnici vsak dan lahko najde napake, ki so jih očitali Tjaši Kozole kot razlog za odpoved delovnega razmerja. "Če bi bili dosledni, bi vsak dan izdajali opomine vsem poslovodjem. To je vgrajeno v sistem z zahtevanim tempom in notranjimi pravili." Pomolči in nato doda, da mnoge poslovodje dejansko imajo po en opomin. Drugi je nato dovolj, da delodajalec po razgovoru delavki izroči odpoved. "S tem jih vodstvo drži v močnejšem primežu. Ker jih imajo v šahu, si ne upajo nič. Po drugi strani pa mnogim gledajo skozi prste. Zato so tiho. Sodelujejo. Se strinjajo s šefi. Tjaša je bila drugačna. Sodelavke so jo cenile, ni jih poniževala in nanje ni izvajala pritiskov."
Delavke Lidla opisujejo sisteme obveščanja in nadzora prek družbenih medijev in aplikacij na mobilnih telefonih, ki jih uporabljajo nekatere poslovodje, da zaposlene obveščajo o morebitnih napakah vseh ostalih delavcev in delavk, o spremembah razporeda dela in potrebnih nadomeščanjih. "Sindikat je potreben in nujen. Ker vidimo, da se v podjetju dogajajo malenkosti, ki se jih izrablja za arbitrarno kaznovanje zaposlenih," pravi ena od delavk.
Vse sogovornice so med cilji in željami sindikalnega delovanja in organiziranja omenile večje število delavk na izmeni ter znižanje zahtev po storilnosti. Pa polnopravno ureditev vplačevanja pokojninske dobe in zaščito položaja starejših ali invalidnih sodelavk in sodelavcev.
"Vedeti morate, da je Lidl v Sloveniji relativno kratek čas. To pomeni, da ni delavk, ki bi že poldrugo desetletje delale tu ali celo vso kariero. Vidimo pa, da je cilj, da se starejših delavk, ki ne zmorejo več, sedaj znebijo," pojasni ena od delavk, ki zase pravi, da svoje prihodnosti ob takih pogojih dela v Lidlu niti ne vidi več dolgo.

Aneksi za nadure in odpoved sindikalistki

Vse sogovornice so izkoristile tudi že možnost nekajmesečnega "aneksa k pogodbi o zaposlitvi", s katerim se je njihov krajši delovni čas – praviloma šest ur na dan –, podaljšal na redni, polni delovni čas osmih ur dnevno. "To se nam ponudi, ko imamo preveč nadur," pojasnijo, da se jim letno redno nabere med sto in dvesto nadur. A koriščenje nadur je "drago", dodajo. Pri plači se hitro pozna, če je manj malic in povračil poti na delo. Pogodbe za polni delovni čas za nekaj mesecev tako podpišejo pod predpostavko, da bodo še naprej delale le šest ur, a prejele plačo za polni delovnik in imele plačane polne prispevke. Kljub temu se delodajalec s tem ogne višjemu plačilu nadur. "A nato sem morala dejansko delati po 40 ur na teden, saj je bilo nenadoma toliko bolniških odsotnosti. Videla sem, da to ne gre. Zato teh aneksov o podaljšanju delovnika ne sprejmem več," je opisala delavka, da bi bila sicer vesela 250 evrov več. A vendar se je odločila, da dodatno garanje in posledice, ki jih to prinese, okrevanje, ki traja več tednov, tega ni vredno. "S tempom, ki obstaja, 40-urnega tedenskega delovnika preprosto ne zdržiš," je sklenila.
Podobno izkušnjo je imela druga delavka: "Samo enkrat sem sprejela, da sem za tri mesece vzela 40-urni tedenski delovnik. Na koncu sem tedaj delala tudi po 56 ur na teden, saj je bilo toliko drugih sodelavcev na dopustu. Ne predstavljam si, da bi bila zaposlena za polni delovni čas, ker ne zdržiš," je pojasnila, kako se je z intenzivnostjo dela uspelo izničiti vse konceptualne zmage osemurnega delovnika.
"Nihče ne jamra, da imamo slabo plačo, a ta odnos, ki smo mu izpostavljene, nepripravljenost prisluhniti ljudem... Vodstvo ima vedno prav, mi smo nič, smo zamenljivi, čeprav vidimo, da nove delavke in delavci tempa ne zdržijo. Odhajajo ali pa jim po pol leta pogodb ne podaljšajo," opišejo inovativno razumevanje tudi poskusne dobe. "Slišali smo, da je naša stvar, kaj delamo v prostem času," je več delavk opisalo odziv podjetja na obstoj sindikata. "Vem, da je biti član sindikata moja, naša ustavna pravica, a mnogi se ne upajo včlaniti. Osebno sem se odločila, da ne odstopim. Tudi če ostanem brez službe, iz sindikata se ne bom izpisala," je dejala delavka, ki ima med sogovornicami najdaljši delovni staž.
"Pritisk na sindikat in delavce ter delavke, ki smo sindikalizirani, je resničen," je potrdila tudi druga. "Ne vem, zakaj bi sindikat, pogovori vodstva z organiziranimi delavci ogrozili Lidl?" ostane neodgovorjeno njeno retorično vprašanje.
Iz Lidla so nam 6. aprila na nova vprašanja odgovorili, da "s predstavnik(i) sindikata sodelujemo že, odkar so nas leta 2018 obvestili o svojem obstoju. Pri tem sodelovanju seveda izpolnjujemo zakonska določila in sindikat, organiziran pri podjetju, obveščamo in vključujemo v tematike." Dodali so, da so 23. marca 2020 s predsednico sindikata izvedli "zagovor pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Na podlagi predstavljenih stališč smo sprejeli odločitev, ki smo jo poslali zaposleni".
Pred dobrim tednom dni je Tjaša Kozole sporočila, da je odpoved prejela in bo svoj boj za delavske pravice nadaljevala na sodiščih. Polno podporo so ji izrekli panožni sindikat, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije in številni drugi sindikati, delavska združenja, organizacije ter skupine prebivalk in prebivalcev Slovenije.  V njeno podporo se je v času karanten in samoizolacij zaradi epidemije koronavirusa, ko je delo delavk in delavcev v trgovinah med najbolj izpostavljenimi in pomebnimi, oblikovala tudi spletna peticija.
"Veste, ni prav, da se ljudi prepričuje, da ni dobro iti v sindikat, nam je v telefonskem pogovoru povedala ena od delavk, ki je članica sindikata Lidla. "Navzven trdijo, da nas spodbujajo, da se povežemo, a ko do tega pride, se ustrašijo," je dodala. "Tjaša ni zahrbtna, pove vse, ne dela razlik, vsakemu pomaga," je opisala odpuščeno sodelavko, predsednico sindikata delavk in delavcev Lidla.