Vsako leto 2. avgusta zaznamujemo mednarodni dan spomina na romske žrtve holokavsta med drugo svetovno vojno. V noči z 2. na 3. avgust 1944 so nacisti v uničevalnem taborišču Auschwitz-Birkenau uničili tamkajšnje taborišče (Zigeunerlager) in usmrtili okoli 4200 Romov in Sintov. Skupno je v uničevalnem taborišču Auschwitz umrlo okoli 21.000 Romov (in Sintov), ki so jih pripeljali iz 14 evropskih držav. Med njimi so bili tudi dolenjski Romi iz Slovenije.
Pred drugo svetovno vojno je v tedanji Dravski banovini (jugoslovanski Sloveniji) živelo 1107 Romov in okoli 100 do 150 Sintov na Gorenjskem. Za vse je bil dosledno uporabljen izraz "Cigani". Po do sedaj zbranih podatkih, ki jih zbira Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani in jih vodi v bazi podatkov o žrtvah druge svetovne vojne 1941–1946 in zaradi nje, je bilo med drugo svetovno vojno na Slovenskem ubitih 207 Romov in Sintov, večinoma civilistov. 96 so jih umorili okupatorji, največ Nemci, 68 Romov pa je bilo žrtev partizanskega oziroma revolucionarnega nasilja, predvsem na območju t. i. Ljubljanske pokrajine (zgodovinar dr. Renato Podbersič navaja, da naj bi bilo revolucionarno nasilje leta 1942 na omenjenem območju zahtevalo življenja vsaj 170 Romov). Po grobem izračunu (za natančnega bi potrebovali res točne podatke o žrtvah) bi to lahko pomenilo cca 34 odstotkov predvojne romske populacije (za primerjavo z Judi, med katerimi je holokavst terjal življenja okoli 90 odstotkov predvojnih Judov na Slovenskem). Žal v omenjeni bazi podatkov nimamo ločenih podatkov o sintskih žrtvah holokavsta. Po ocenah (evidenc namreč nimamo) naj bi jih bilo od 80 do 100. Sinte so enostavno prištevali k Romom, čeprav veljajo za samostojno etnično skupino in se nikoli niso enačili z Romi. Genocid nad Romi se je začel na veliko izvajati predvsem po 16. decembru 1942, ko je Heinrich Himmler ukazal deportacijo vseh "Ciganov" iz rodu Romov in Sintov, ki so prebivali znotraj meja Tretjega rajha.
Italijanske okupacijske oblasti med okupacijo Slovenije na svojem okupacijskem območju Romov sicer niso načrtno preganjale, a so kljub temu že leta 1941 opozarjale, da je treba razmisliti o internaciji Romov, saj da gre za družbeno nevarne "cigane", ki so vsi slovanskega izvora ter brez definiranega državljanskega statusa. Nemci so za Prekmurje leta 1941 sicer pripravili načrt za "preselitev Ciganov", a ga niso izvedli, ker so oblast prej predali Madžarom. Ti so sčasoma zaostrili politiko do Romov v pokrajini ob Muri, prepovedali so jim rejo psov, uporabo dvokoles, uvedli so dnevno in nočno dežurstvo v romskih naseljih. Ko je madžarskim oblastem začelo primanjkovati delavcev, so morali na delo tudi Romi. Nekaj Romov so iz Prekmurja na prisilno delo poslali tudi v Nemčijo. Deportacij prekmurskih Romov v nemška koncentracijska taborišča ali v ustaško taborišče Jasenovac ni bilo. Med žrtvami Auschwitza ni mogoče najti nobenega prekmurskega Roma. Med deportiranimi in umorjenimi Romi v uničevalnem taborišču Auschwitz-Birkenau je bilo veliko slovenskih Romov iz Dolenjske. V začetku leta 1945 so Madžari ustrelili šest prekmurskih Romov v Turnišču. Ustreljeni so bili kot talci. Več pomorov slovenskih Romov je izvedla tudi partizanska stran, v glavnem leta 1942 (Gabrje pri Mačkovcu, pri Iški Vasi, v bližini Sodražice in v Kanižarici pri Črnomlju). Rome so obtožili izdajstva. Nekaj Romov je sodelovalo v narodnoosvobodilnem gibanju, nekaj pa tudi v slovenskem domobranstvu.
Romske žrtve genocida – namesto poimenovanja porajmos se zdaj vse bolj uporablja izraz samudaripen, kar pomeni množično ubijanje – je povojna Evropa na veliko ignorirala in jih tudi ni poznala. Romi o svoji genocidni izkušnji desetletja po končani vojni niso javno govorili. A tudi če bi bili o tem spregovorili, jih nihče ni hotel poslušati. Vsi so slišali za holokavst – za nacistično eksterminacijo Judov –, na "končno rešitev romskega vprašanja" pa so enostavno pozabili. Tako je bilo tudi v Sloveniji, saj Romom in Sintom oblasti niso priznavale statusa žrtev holokavsta.
Dr. Marjan Toš, prof., Lenart v Slovenskih goricah
