Pohod kapitala s političnim zaledjem: "Slovenci že stoletja ne znamo poskrbeti za lastno kapitalsko moč."

Pred kratkim je v medijih na Balkanu precej odmevala izjava srbskega ministra za notranje zadeve Aleksandra Vulina o potrebi po vzpostavitvi tako imenovanega "srbskega sveta", političnega in državnega prostora, ki bi združeval vse Srbe, delujoče skladno z odločitvami v Beogradu. Kritiki, ki jih je zmotilo tudi dejstvo, da se srbski predsednik Aleksandar Vučić od izjav ni distanciral, so v besedah takoj prepoznali vnovičen vznik ideje, ki je v devetdesetih letih imela usodne posledice na območju nekdanje Jugoslavije.

Zamisel o povezovanju narodnega telesa, predvsem matične države z zamejskimi rojaki, v širši regiji ni nova. Očitno v državah, kjer vladajoče nomenklature niso naklonjene liberalno-demokratičnim ureditvam, postaja celo model za širitev njihovega vpliva čez meje matične države. Tega se je že pred desetletjem načrtno lotila tudi madžarska vlada Viktorja Orbana, ki želi povezati vse Madžare v eno nacionalno telo. Še posebej si prizadevajo za naklonjenost in pripadnost rojakov na območjih, ki so bila s Trianonsko pogodbo po prvi svetovni vojni odsekana od matične države. Za tovrstna povezovanja je značilno financiranje projektov, povezanih z gospodarskim razvojem, ki je v ospredju siceršnje agende po nacionalnem povezovanju. To pa odpira vprašanje, ali so v ozadju tovrstnih investicij tudi priprave na zgodovinsko ustrezni trenutek, ko bi spet prišlo do morebitnega spreminjanja meja v Evropi.

Projekti brez ekonomske računice

Zgodovinar na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani in poznavalec manjšinske problematike dr. Attila Kovacs kljub izdatnim vlaganjem madžarske države v Prekmurje, ki smo mu priča v zadnjih letih, meni, da ni tako. "Meje so zagotovljene z mednarodnimi pogodbami, varujejo jih tudi skupne evropske institucije, tako da v tej smeri ne vidim nevarnosti." Se pa Kovacsu ob izvajanju ukrepov pomoči za gospodarski razvoj območij, na katerih živijo zamejski Madžari, med temi je tudi Prekmurje, odpira druga dilema. "Še vedno nisem dobil ustreznega odgovora na vprašanje, zakaj ni ta denar razdeljen bolj usmerjeno, saj z majhnimi zneski pomoči kmetom in drugim na narodnostno mešanem območju ne bodo omogočili gospodarskega razvoja niti s tem ne bodo bistveno pripomogli k ohranitvi manjšine. Pri teh projektih ni torej nobene ekonomske računice, je pa seveda politična."

Profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede dr. Boštjan Udovič pravi, da so lahko tovrstne zadeve vedno problematične: "Takih primerov je v zgodovini veliko, tudi mi eksplicitno in tudi drugače financiramo našo manjšino. Pri tem gre največkrat za financiranje projektov v obmejnem območju, kar je v nacionalnem interesu vsake države. V primeru Prekmurja je težava predvsem v tem, da je lastna država pozabila nanj. Če bi v Slovenija tam več investirala, danes Madžarski tega ne bi bilo treba. To ni edini primer, lahko bi govorili tudi o goriški regiji in tamkajšnjem vplivu Italije, ali vplivu Avstrije na Štajerskem. Država mora biti seveda pozorna ob tovrstnih vlaganjih, vendar tudi to, da ogromno število prebivalcev severovzhodne Slovenije odhaja na delo čez mejo v Avstrijo, na neki način kaže na odnos naše države do te regije. Sicer se mi veliko bolj kot investicije v gospodarstvu zdijo problematične morebitne investicije sosednje države v družbeno in kulturno infrastrukturo na ozemlju Slovenije."

Prodor madžarskih podjetij

Poleg omenjenih vlaganj, za katerimi neposredno stoji madžarska država, in lastniškim vstopom nekaterih podjetij iz kroga blizu vladajočim madžarskim strukturam v slovenske medije, povezane z največjo vladno stranko SDS, sta pred kratkim odmevna posla v Sloveniji izvedli tudi madžarska naftna korporacija MOL s prevzemom bencinskih servisov OMV in bančna skupina OTP s prevzemom Nove KBM. Ali je za tovrstne korporacije možno trditi, da so pod vplivom politike? V lastniškem smislu država v njih nima prevladujočega deleža, prav tako so to mednarodni sistemi, ki si bodo prizadevali za dobre odnose z vsakokratno vladajočo politiko. Tako so počeli tudi prej, ko so Madžarsko vodile leve vlade, tako bo verjetno tudi dolgo zatem, ko Orbana ne bo več v politiki. Kakorkoli že, pa je politika vseeno tako ali drugače prisotna tudi v MOL-u, tako lahko v upravnem odboru družbe med drugim najdemo nekdanjega zunanjega ministra v prvi in drugi Orbanovi vladi Janosa Martonyija. Izvršni direktor MOL-a Peter Ratatics je sicer pred kratkim v pogovoru za Večer povedal, da jih vlada podpira zgolj kot eden od delničarjev, ki pa nima večjega vpliva na upravljanje družbe in da vse odločitve sprejemajo izključno na podlagi poslovnih kriterijev.

Preplet politike in gospodarstva

"Naivni bi bili, če bi mislili, da v takih podjetjih ni vpliva politike in tudi mednarodnih strankarskih koalicij. Saj so to podjetja, ki so vezana na regionalni trg, pri naftnih derivatih gre tudi za trg, ki je pod vplivom nacionalnih regulatorjev. Menedžerjem je v interesu, da sodelujejo s politiko. Tako je tudi v slovenskih podjetjih v državni in zasebni lasti, v katerih skušajo gojiti dobre odnose z vlado," pravi dr. Marko Jaklič z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, ki dodaja, da bomo v tem pogledu spremljali zanimivo igro, v kateri kapitalsko zmagujejo Madžari, Hrvati in Avstrijci. "Medtem ko Slovenci že stoletja ne znamo poskrbeti za lastno kapitalsko moč. To je tudi težava našega kapitalskega trga, ki ga nismo ustrezno koncipirali, in neustrezne zadnje privatizacije. Tujim podjetjem, ki so uporabila posojila za prevzeme, je bilo to dovoljeno, našim pa ne."

Jaklič pri tem še izpostavlja primer MG Group srbskega tajkuna Miodraga Kostića, ki se širi z investicijami v slovenskem bančništvu, turizmu in nepremičninah. "Tudi Kostić in podobni imajo v svoji holdinški strukturi podporo banke in politike, zato lahko takšno lastniško hobotnico uspešno financirajo. Slovenska politika je v prejšnji krizi obglavila slovenske tajkune, medtem ko druge države tega niso storile. Pri tem ne zagovarjam tajkunskega lastništva, a morda bi domači tajkuni ravnali drugače od tujih," še pove Jaklič.

Medtem ko torej zahodne naftne in bančne korporacije krčijo svoje delovanje na območju srednje in vzhodne Evrope, se s tem odpira možnost za regijske igralce, da utrdijo svoj vpliv na domačem dvorišču, kar kapitalsko močna MOL in OTP tudi s pridom počneta. Svojo moč manifestirajo tudi navzven. Tako bodo naslednje leto odprli novo upravno stavbo MOL-a v Budimpešti, ki so jo zasnovali v priznanem londonskem arhitekturnem biroju Foster and Partners in bo najvišja stavba v madžarski prestolnici, simbol madžarske gospodarske moči in njihovega prodiranja na druge trge, pri čemer si bodo največji kolač odrezali ravno na slovenskem.