Poročeni pri Kristusovih letih, ločeni pri skorajšnjih Abrahamovih

Poletje je letni čas, ko največ parov sklene zakonsko zvezo. Lani je bilo sklenjenih 6388 zakonskih zvez ali za šest odstotkov manj kot leto prej. Ženini, ki so se poročili prvič, so bili stari v povprečju 32,9 leta, prvič poročene neveste pa so bile povprečno dve leti mlajše. Največ parov se poroči v soboto. Pred 50 leti je v zakonski jarem skočilo bistveno več parov. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 1974 sklenjenih 15.408 zakonskih zvez.

Na drugi strani je bilo lani razvez zakonskih zvez 2165 ali za en odstotek več kot v letu pred tem. Pred 50 leti sta se razvezala 2102 para. Povprečna starost ob razvezi je bila lani pri moških 48 let, pri ženskah 45 let. Zakonske zveze teh oseb so se v povprečju končale po 14,6 leta.

Razlika med danes in nekoč

"Danes ni nič nenavadnega, če par ni poročen. V preteklosti pa je bilo 'koruzništvo' označeno kot sramotno, skoraj že greh. Včasih je bilo zaradi dedovanja lastnine tudi več dogovorjenih porok," oriše razliko v številu sklenitev zakonske zveze nekoč in danes terapevtka Pavlina Finžgar iz Terapevtskega društva Družinski center Hiška v Kranju, in izpostavi še eno razliko. Kot pravi, se o odnosih v družini ni razpravljalo. Še manj o občutjih, doživljanju sebe in bližnjih. "Velikokrat so bile besede spodbude čisto drugačne kot danes. 'Potrpeti je treba','Saj bo boljše', 'Ne jokaj'. V primeru nasilja se ni podpiralo žrtve, da se umakne na varno. Niti se ni pogovarjalo s storilcem, da bi se zavedal posledic dejanj in da bi se lahko naučil doživljati sebe in druge na družbeno sprejemljiv način."

Danes je slika drugačna. Pari se želijo pogovarjati o odnosih, čustvih, razreševati težave s pogovori. Po besedah terapevtke pa nemalokrat zmanjka časa za vse to. "Na Gorenjskem, da ne zapravimo preveč besed, je veljalo oziroma morda še kje velja, da sem ti enkrat povedal-a, da te ljubim, in če se kaj spremeni, te obvestim." Kot nadaljuje, se v marsikateri zvezi v današnjem hitrem tempu pretežno komunikacija vrti okoli tega, kako uskladiti službene in družinske obveznosti. Edino druženje partnerjev je nekajkrat na leto, ko so denimo počitnice, a po možnosti s prijatelji, ki imajo enako stare otroke, da se lahko pogovarjajo in družijo skupaj. Tako ne ostane niti en dan za njiju. Par se lahko sčasoma odtuji, nase pozablja, nima skupnih interesov. Če pride težka situacija, se partnerja skrijeta vsak v svoj kot in pestujeta težavo.

Če bi se pogovarjala ...

Sogovornica poudari, da se velikokrat srečuje s pari, ki imajo težave v odnosu. Če bi se pogovarjala o čustvih, bi kaj hitro ugotovila, da med njima ni več varnosti, spoštovanja, da se pravzaprav oba počutita spregledana drug od drugega. V ospredju so medsebojna obtoževanja, žalitve, krivda, prevare. "V odnos prinašamo dinamiko preteklih generacij, vzorce in doživljanje, ki smo se jih naučili kot otroci v domačem okolju. Pravzaprav so razlogi za ločitev predvsem v občutjih, doživljanjih, v odnosih, ki se ustvarijo med dvema. Žena je nesrečna in žalostna, ker je mož vedno odsoten. In mož je vedno odsoten, ker ne zdrži z nesrečno ženo. Začarani krog." Ta, kot opozori terapevtka, se lahko nadaljuje tudi v novi zvezi, če osebi ne delata na sebi in ne spremenita vzorcev vedenja. Ob tem prida, da ima zelo malo izkušenj, da se po terapevtskem procesu pari odločijo za ločitev.

In kdaj je bolje, da se par razide? "Ko je vsak dan napolnjen z bolečino, žalostjo, jezo, nemočjo. Ko se dogaja nasilje. Takrat je bolje oditi in se odločiti zase," je prepričana Pavlina Finžgar. Recept za dobro partnersko zvezo pa se po njenem glasi: "Če smo v odnosu do sebe sočutni, smo v stiku sami s sabo, se spoštujemo, potem ljubezni ni težko dati in je sprejeti."