Sovražni govor kot predvolilna taktika? Kaj pomeni, če grožnje zrežira politični vrh

Matej Grošelj Matej Grošelj
04.02.2022 06:00

Odgovornost nosi predvsem politika, ki ne sme dovoliti, da se država spreminja v sod smodnika.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

Pisemska grožnja, poslana ministru Alešu Hojsu. V ovojnici je bil zgolj naboj, je zapisal na twitter, kjer je tudi objavil fotografijo. 

Twitter Aleš Hojs

Praksa kaže, da so grožnje politikom del slovenskega vsakdana. Še posebno nevarno postane, ko so grožnje zrežirane in jih politika proizvaja z namenom, da očrni svoje nasprotnike, in se umetno postavi v vlogo žrtve. "Če je bilo pošiljanje pisem z naboji resnično stvar politične igre za dvigovanje ratingov, je hinavščina dela slovenske politike tako velika, da ti ljudje niso vredni niti enega glasu državljanov na naslednjih volitvah. Očitno nas čaka še 80 dni groze," pravi Branko Lobnikar z mariborske fakultete za varnostne vede.

Umek: Ti ljudje običajno le grozijo

V Sloveniji je leta 2009 močno odmevala zgodba o veteranu hrvaške domovinske vojne s psihičnimi težavami, ki se je s petimi ročnimi bombami odpravil na vlak proti Ljubljani. "Bombe so za Boruta Pahorja," je navrgel, ko so ga policisti zasačili na mejnem prehodu Dobova. Nič neobičajnega ni, da slovenski politiki prejmejo pošiljke z belim prahom ali grožnjami s smrtjo. Zgodovina ponuja dolgo vrsto primerov. Ljubljanski župan Zoran Janković je nekoč odprl pismo, v katerem so mu grozili z umorom, če bo kandidiral na volitvah. Nekdanja kmetijska ministrica Aleksandra Pivec je prejela sporočilo, da bo likvidirana, če bo šla v koalicijo z Janezom Janšo. Župana Destrnika Franca Pukšiča je policija varovala dve leti, ker je prejemal grožnje. Ko je bila predsednica vlade, se je z grožnjami soočala tudi Alenka Bratušek. Da je bil tarča nasilnežev, je policiji prijavil nekdanji župan Maribora Franc Kangler.

"Politiki pri ljudeh vzbudijo različna čustva, tudi frustracije in nestrinjanja, vendar to nikakor ne upravičuje dejstva, da so zaradi svojega dela deležni groženj. Grožnje so v normalni družbi nekaj zavržnega in prav vsakič jih je treba jemati z vso resnostjo. Dokler se v tej deželi ne bomo poenotili, da so grožnje z nasiljem povsem zunaj okvirov zaželenega vedenja, se ne moremo hvaliti, da živimo v peti najbolj varni državi na svetu," meni Branko Lobnikar. Psiholog Peter Umek pojasnjuje, da imajo ljudje, ki grozijo in ustrahujejo, različne psihološke profile: "Veliko je takšnih z duševnimi motnjami, drugi so jezni in krivijo politiko, da se jim godi krivica, pri tretjih se pojavljajo različne ideologije in so zaradi tega bolj občutljivi. Skoraj vsem je skupno, da običajno le grozijo. Velika večina pri tem tudi ostane."

Usklajena akcija političnih zaveznikov?

Politika za grožnje pogosto okrivi svoje nasprotnike. Ko je Zmago Jelinčič Plemeniti lani jeseni prejel pošiljko z nabojem, je brez dokazov s prstom pokazal na stranke koalicije KUL. Jelinčič kot predstavnik opozicije v tem sklicu državnega zbora uspešno sodeluje z vlado in jo ohranja pri življenju z glasovi poslancev SNS. Je šlo pri pošiljanju nabojev nemara za usklajeno akcijo političnih zaveznikov z namenom ustvarjanja dramatične predstave za javnost in preusmerjanja pozornosti? "Če so grožnje zaigrane, jih mora policija obravnavati z enako resnostjo kot vse druge. Do tovrstnega vedenja moramo kot družba vzpostaviti ničelno toleranco. Skrajno zavržno je, če nekdo samemu sebi pošilja grozilna pisma in za to okrivi politično konkurenco," pravi Lobnikar.

Grožnje politikom s smrtjo so po Lobnikarjevem mnenju del sovražnega vala, ki se s problematičnim diskurzom pojavlja tudi na družbenih omrežjih. "Če si danes spoštljiv in prijazen do ljudi, te nihče ne sliši. Deluješ kot izgubljeno revše. Drug drugega polivamo z gnojnico zgolj zaradi mnenja. Lažni twitter profili, ki jih politika spodbuja, blatijo in napadajo vse, ki mislijo drugače." Peter Umek opozarja, da bo treba dvigniti strpnost v državi. Odgovornost nosi predvsem politika, ki ne sme dovoliti, da se država spreminja v sod smodnika: "Ravno izbranci ljudstva in politični voditelji bi morali paziti na vsebino in način izražanja. Ideologija strank je nepomembna, ko gre za dobrobit države. Kot kaže, še nismo na tako visoki politični in kulturni ravni, da bi presegli delitve in se znebili skrajnosti, ki se vse bolj prebijajo v ospredje."

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta