Glorija Lorenci
Dr. Željko Ćurić, dr. med., je zdravnik, psihiater, komunikolog. Med hrvaško vojno je bil zdravnik na fronti, delal je tudi na vročih točkah afriškega kontinenta. Leta 1993 se je iz Dubrovnika z družino preselil v Ljubljano, kjer se je takoj vključil v reševanje travm posiljenih žensk in otrok, ki so k nam pribežali iz Bosne. Je tudi učitelj in trener pripadnikov specialne enote in častnikov slovenske policije ter pogajalske enote za teroristične situacije in ob reševanju talcev. V tem napetem času se je odločil za delo na covid oddelku: "Pomagam kolegom, kolikor lahko, ker je stiska s pomanjkanjem zdravstvenega osebja velika." Povabljen je bil v krizno skupino za obvladovanje epidemije, a ga v njej ni. Ker ..."nihče nikogar ne posluša, vsak trobi samo levo, desno, naši, vaši ... Meni gre to leto 1945 že malo na živce. Nikakor se ne moremo premakniti v naslednje."
Najprej, ne škodi!
Da je treba previdno z besedami, je povedal v intervjuju za sobotno prilogo. "Meni na misel ne pride, da bi v javnosti povedal kaj, kar je destruktivno, škodljivo, kar bi komu povzročilo trpljenje." Ker ima to vgrajeno v svoj "hardvare", dopolnjuje danes misel, ki je postala bob. "Po poklicu in duši sem zdravnik. Sledim Hipokratovem načelu Primum non nocere (Najprej, ne škodi!). Pri mojem delu torej: Bodi pozoren na to, kako se druga oseba počuti takrat, ko se pogovarjaš z njo. Govorim o socializiranosti, o besedi, okrog katere se rada lomijo kopja. Zame socializiranost pomeni, da mi je tehtno, kako se drugi počutijo. Ljudje smo različno strukturirani - enim je pomembno, da so ves čas 'penasto besni', drugim, da so čisto 'nirvanični' ... Sam zgolj pomislim na to, da nočem drugi osebi povzročati nelagodja in sem se kot profesionalec pripravljen komunikacijsko prilagoditi."
Temu, pravi Željko Ćurić, pravimo operativna metapatija. Metapatija je relativno nov pojem, gre za pomemben sestavni del medosebnih odnosov, s katerim posameznik poskuša razumeti čustva, počutje in vedenje drugega v določeni situaciji, vendar brez lastne čustvene vpetosti, ki je značilna za empatijo, vživljanje.
A tačas smo kot širša družba sredi naraščajoče sociopatije. "Sociopati so ljudje, ki jim je vseeno za čustva drugih, za njihovo počutje. Ta pojav sicer v zgodovini ni nič novega. Danes zelo narašča v menedžmentu, politiki, komunikaciji ... Ne pozabimo, ima svoje pluse. Človek, ki je metapatičen, bo zelo težko grobo odpuščal ali pognal človeka na rob bankrota, ker se bo ob tem sam slabo počutil, sociopat to zlahka naredi. Ker mu trpljenje drugega prav nič ne pomeni."
A napačno bi bilo verjeti, da je sociopatija značilna le za neoliberalizem. "V resnici ni sistema, v katerem sociopati ne bi uspevali. A ko ta pojav v družbi postane preobsežen - zdaj že govorimo, da imamo v družbi 30 odstotkov sociopatov -, implodira, se sesuje sam vase. Takrat nastopi - kot smo v zgodovini že videli - doba hipijev, revolucij, feminističnih gibanj, takrat cvetijo religije ... Kar gledamo, ni nič novega."
Bom sledil govornim vzorcem?
Ugotavljamo, da je bila prva žrtev koronakrize spoštljiva komunikacija, še posebej na socialnih omrežjih. Splošni upad kulture dialoga? "Ne bi mogel pritrditi. Kultura dialoga je navsezadnje vsota nenapisanih pravil, ki velja za določeno skupino ljudi. Nikoli ne govorim, ali je na višjem ali na nižjem nivoju, zgolj o tem, da je značilna za neko skupino. Moja osebna odločitev pa je, ali bom pri tem sodeloval. Ali bom sledil govornim vzorcem v javnosti, ki jih neredko določajo posamezniki z največ socialne moči. Če sledim, sem sam del te kulture, če ne, to pomeni, da ni tipična zame. Verjamem v svobodo izbire."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
