V intervjuju za Večerovo Kulturo 22. aprila lani je izrekla izbrani bob, v času prvega lockdowna na Dunaju, kjer živi že 20 let. Bernarda Bobro je ena naših mednarodno najbolj uveljavljenih opernih pevk. Prostori njenih nastopov so prestižni, imena dirigentov, s katerimi je delala, ustanov in festivalov tudi. Od londonskega Covent Gardna do dunajskega Musikvereina, od pariške Opere Bastille, beneške La Fenice do Barbicana, od Salzburškega festivala do Bregenza. In dirigenti - od Claudia Abbada, Nicolasa Harnoncourta do Alaina Altinogluja ... Dunajska Ljudska opera je bila pred leti skoraj njena matična hiša, zdaj ni več. V vsem lanskem letu je imela skupaj pet nastopov.
Med drugim je o 18-mesečnem zaprtju koncertnih dvoran, ki so ga napovedovali lani pomladi nemški akademiki, v intervjuju dejala: "Če bomo morali postati nesmrtni, da nam bo politika dovolila zapustiti domove in oditi na delo, potem se nam slabo piše. Kolikor vem, še ne obstaja cepivo za večno življenje. Ne vem, kaj naj rečem. Pričakovala sem, da se bodo mediji v primeru pandemije odzvali bolj stvarno, raziskovalno, pa delujejo še zmerom po principu senzacije. To je povzročilo veliko strahu med ljudmi. Dvomim o koristnosti takega početja."
Kako bi danes nadaljevala, nadgradila, aktualizirala svoj bob? "Kaj se je torej spremenilo od marca lani? Z medicinskega vidika se je v skoraj enem letu nabralo dovolj evidentnih podatkov, ki pričajo, da covid-19 ni kuga. To je odlična novica. Slaba novica pa je, da se je od nas poslovila parlamentarna demokracija (menda samo za omejen čas, no, srčno upam, da je tako) in z njo bistvo naše družbene ureditve: svoboda govora, svoboda gibanja, nedotakljivost bivanja in telesa.
Lockdown - omejevanje gibanja, zapiranje po regijah, policijska ura, karantena ipd. - kot ultimativna rešitev očitno ne deluje. Tehtanje med 'rizičnimi skupinami' in 'kolateralno škodo', meni nesprejemljiva oznaka za ljudi, je povzročilo zgolj velik razkol med njimi. Vedno več je sovraštva, strahu in napetosti. Ogrožen je socialni mir.
Po drugi svetovni vojni so evropske države sklenile, da se taka grozota ne sme ponoviti. Zato so zapisale v svoje ustave stavek: Človeško dostojanstvo je nedotakljivo. Vredno je razmisliti, kaj ta stavek pomeni."
In kaj imamo danes? "Imamo kugo komunikacije. Prepovedi, grožnje, apokaliptične prerokbe v konjunktivu in kazalniki smrti še zmerom prevladujejo na vseh kanalih. V tiskanih časopisih, na TV-ju in na (a)socialnih omrežjih. Osredotočenost na nevarnost, bolezen in smrt kot preventiva in terapija? Dvomim o pozitivni učinkovitosti takega zdravila in znanosti. Čas je za novo taktiko. Deeskalacije.
Za obolele naj poskrbijo zdravniki, posebno pozornost je treba nameniti ranljivim, zdravi pa se moramo naučiti nove kulture odnosov. Brez ideološkega moraliziranja, z odprtim srcem do sočloveka. Takšnega, kot je. Ne takega, kot ga hočemo imeti."
Je še veliko vlog, ki čakajo nanjo po dobi pandemije? "Nove vloge me še mikajo, seveda, ampak je vedno težje priti do njih. Pandemija koronavirusa je pokazala, v kakšni situaciji so kultura, kulturni delavci. Predvsem svobodnjaki. Od marca lani so operne hiše in koncertne dvorane zaprte. Imamo tako rekoč prepoved dela. In s tem kompletni izpad edinega vira dohodka. V Avstriji se sicer govori o nadomestilu iz državne blagajne, a postopki so zapleteni in ne bodo dosegli vseh. Kolegi se organizirajo. Skušamo pritisniti na politiko, da bi nam naprej sploh prisluhnila in omogočila spremembo sistema, kjer svobodni kulturni delavci nosijo celotni riziko, brez kakršnekoli socialne zaščite. Upam, da bodo razprave in akcije plodne."
In kaj zaželena sopranistka počne v letu, ko praktično ni pela na odrih?
"Kaj počnem sama v času splošne nekulture? Vadim in učim petje ter čuvam majhne prijateljičine otroke. V njihovem svetu je vse v redu. Za nameček pa sem se začela učiti violino, ki pa še precej škripa."
In geslo za prihodnost? "Ven iz pandemije, direkt v življenje! Za pravičnost, dobroto in lepoto. In ... ostani si zvesta."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
