(INTERVJU) Jan Polanc: Moraš si vzeti svoje mesto, sploh če si tujec

Celo desetletje je preživel med najboljšimi kolesarji sveta in vso profesionalno kariero pri isti ekipi; Lampre, ki se je leta 2017 preimenovala v UAE Emirates. Pod njegovo ime sta zapisani etapni zmagi na dirki po Italiji, dva dni je nosil roza majico in Giro 2017 končal na enajstem mestu. Jan Polanc je bil prisoten tudi ob zgodovinski drami na Planoti lepih deklet in ob prvi slovenski zmagi Tadeja Pogačarja na dirki po Franciji. Pri 31 letih je nedavno presenetil z zgodnjim zaključkom športne poti zaradi težav s srcem. "Zdaj je videti, da je vse v redu. Pri profesionalnem športu pa so mi odsvetovali nadaljevanje kariere, da ne bi z napori prišlo do poslabšanja, zapletov. Imam že deset let profesionalne kariere, zaradi tega je bilo malce lažje nehati," nam je v uvodu povedal Kranjčan.

Lahko kaj več poveste o svoji bolezni?

"Gre za vrsto srčne aritmije, ki se pokaže ob naporu. Frekvenca je zelo visoka. Podobno smo videli pri Sonnyju Colbrelliju. Dobil sem defibrilator, nikoli se ne ve, če ga boš kdaj rabil (smeh)."

Pri 31 letih ste imeli pred sabo še nekaj kakovostnih tekmovalnih let. Je bilo vseeno težko sprejeti odločitev?

"Seveda je težko, ampak prav veliko izbire nimaš. Ne smeš gledati s slabo voljo. Moraš se sprijazniti in iskati v življenju druge reči, pozitivne, ki te čakajo izven športnega življenja. Trenutno mi celo ustreza, da ni treba intenzivno trenirati, pogrešam pa dirkanje, da bi bil tam s fanti in počel, kar sem do zdaj. Vsega je enkrat konec, le kakšno leto prekmalu."

Ste čutili, da bi lahko kolesarstvu še veliko dali?

"Ja, ker sem v lanski sezoni najbolj užival do zdaj, se najmanj obremenjeval, po drugi strani pa dosegel nekaj zelo dobrih rezultatov. Res je bil prvi del zelo naporen, ob koncu aprila sem imel več kot 50 startov, eni jih po Giru nimajo toliko. To te izčrpa, bolj psihično kot fizično, ker greš z dirke na dirko. Program se mi je spreminjal, sem mislil kdaj, da bom doma, pa sem moral iti. To je največji šok. Smo se pa pogovorili in drugi del bolj umirjeno sestavili. Na Vuelto sem šel zelo sproščeno in jo zaključil v dobrem stanju in na dvanajstem mestu, ob tem, da smo imeli liderja na tretjem in petem. Na treningu pred svetovnim prvenstvom je še Pogačar imel kdaj težave z mano, haha."

Deset let ste preživeli na najvišjem nivoju. Ste zadovoljni z doseženim?

"Na splošno sem. Ko si mlad, si ne predstavljaš, da boš zmagal v etapi na Giru, nosil roza majico. Po drugi strani pa ne bi rekel, da sem presegel pričakovanja. Vsak ima cilj nekaj doseči, zmagovati. Rekel bi, da sem osvojil tisto, kar sem si želel. Če bi še vozil, bi še imel cilje, ne bi bil le pomočnik, čeprav mi je ta vloga ustrezala."

Nikoli niste bili v poziciji kapetana ...

"Ne, nisem bil. Po eni strani je veliko lažje, ker nimaš pritiska ekipe, čeprav si ga tudi sam naložiš. Je pa res, da bi si mogoče kdaj želel. Sploh na tistem Giru, ki sem ga končal na enajstem mestu. Če bi imel malo več podpore, bi mogoče ujel deseterico. Vseeno je drugače, če si med deset."

Pa še vedno, če ne bi bilo Rogliča in Pogačarja, bi Slovenci vašo uvrstitev opevali.

"Seveda, zelo malo jih je bilo med deseterico. Zgolj še Valjavec in Brajkovič, drugi pa ne več. Bil bi med boljšimi Slovenci na tritedenskih dirkah."

Saj to ste še vedno. Ste se sami odločili za vlogo ali so vam jo določili šefi?

"Mogoče nihče iz ekipe ni pričakoval, da bi lahko bil v deseterici, po drugi strani pa že od začetkov v Lampreju nisem dobil občutka, da bi bil nek interes. Potem se kar nekako držiš vloge, ki jo imaš. Mogoče bi moral biti bolj odločen in sam reči, da bi rad dirkal. Moraš pokazati karakter, si vzeti svoje mesto, sploh če si tujec. Pogačar je že ob prihodu želel dirkati, imel ogromno samozavesti, ni mu bil problem pomeriti se z glavnimi v ekipi."

Vas je to presenetilo? Kaj vas je pri njem navdušilo?

"Ravno to, da ga ni bilo strah dirkati na zmago. Pač, 'zakaj bi jaz bil tvoj pomočnik, če sem enako dober ali mogoče še boljši'. Spomnim se njegove prve dirke v Avstraliji. Diegu Ulissiju je šel malo v nos, ampak če smo kolegi in sotekmovalci, se pomeniš, in se je kmalu rešilo. Potem je postal tako dober, da ostali rajši vidijo, da je on glavni, in ni problem pomagati. Bolj je, ko pride nov kolesar, mlad, in se starejši počutijo ogrožene. Sploh danes, ko bi mladi vse radi pokazali takoj."

Ste takrat dobili mentorsko vlogo?

"Tadej se na splošno z vsemi dobro razume. Takrat je prišlo še par drugih iz nove generacije in se je vključil. Na začetku sva bila na kakšni dirki več skupaj, ker je lažje, če imaš že za sporazumevanje ob sebi nekoga, ki je dalj časa v tujini."

Ekipa UAE Emirates ima od začetka slovenske kolesarje, tudi njena predhodnica Lampe jih je imela. Zakaj?

"Mislim, da so nas dobro spoznali, in vedo, kako funkcioniramo. Vedno so tudi bili uspehi, če pa jih ni bilo, je bila pomoč. Nihče od nas ni sebičen. Ko je nastal UAE, je ostala podobna struktura, nekateri ljudje. Andrej Hauptman je že vozil zanje in se je pogovarjal zame ter nato še za Tadeja, Luko Pibernika. Tudi zato je kakšen Slovenec več."

Celo kariero ste preživeli pri eni ekipi. Vas ni mikalo, da bi šli drugam?

"Od začetka nisem imel želje, ko pa sem celo razmišljal o odhodu, je bilo takšno leto, da se je zmanjšalo število ekip in niso bili pravi časi. Konec koncev sem v redu počutil. Je pa tudi res, da sem ob dobrih rezultatih imel še pogodbo, haha. Pri meni je bilo ponavadi tako, da sem imel eno leto dobre rezultate, drugo leto pa ne slabe, ampak vseeno ne tako dobre, da bi zmagal v kakšni etapi. Takrat se je težje pogajati za višjo plačo. Pri Emiratih sem določil nek standard in je bilo lažje, četudi so bila nihanja. Zadnja leta pa je naša ekipa tako rasla, da bi kar ostal, če bi nadaljeval kariero. Mislim, da bom dobil priložnost tudi v drugi vlogi, kar se mi zdi pohvalno, da te ne cenijo le kot kolesarja, ampak tudi kot človeka."

Torej ostajate pri Emiratih?

"Tako smo se dogovorili. Bil sem zraven v eni etapi dirke po Sloveniji. Jeseni bom opravil izpit za športnega direktorja, potem pa bomo videli, v kakšni vlogi bom. Nekaj se govori o ustanovitvi razvojne ekipe."

Imate kakšne izzive poleg kolesarstva?

"V druge vode niti nisem ​šel, ker sem že tukaj dobil priložnost. Bi pa lahko delal kaj drugega, ni problema. Karkoli. No, k pisarniškim delom me ne vleče, haha. Kaj primerno za športnika."

Si zdaj vzamete več časa za hobije?

"Na kolo grem, kadar mi prija, tudi tečem rad. Ko zaključiš kariero, je najslabše, da se zasidraš na kavču. Telo je navajeno delati, bil bi šok, če bi odklopil."

Verjetno ni strašne dileme, kateri uspeh v karieri vam pomeni največ – obe etapni zmagi na Giru?

"Zagotovo. In če bi izbiral etapo, bi verjetno Etno, ker ima vzpon neko ime. Bolj kot Abertone."

Koliko sta vam zmagi spremenili kariero?

"To te seveda postavi nekam, kak kolesar te prej opazi. In takrat sem podpisal malo boljšo pogodbo. Ne le zaradi tega, ampak tudi, ker sem Giro končal kot enajsti. Zmaga na Etno je bila prva za novonastalo ekipo Emirates. Do takrat smo imeli bolj slabo sezono in vsi so bili že živčni. V tistem letu sem še na Vuelti en teden dobro odpeljal, osvojil drugo mesto, potem me je pa zmanjkalo."

Je zelo naporno voziti dve tritedenski dirki v eni sezoni?

"Mislim, da se da, ampak takrat smo na višinskih pripravah preveč trenirali."

Kakšen občutek je nositi roza majico?

"To je poseben del kolesarstva. Nekaj je zmaga, nekaj majica. Vidimo, da se kdaj v pobegu kdo odpove možnosti za zmago in dela za skupno vodstvo. Težko se je odločiti, kaj je več vredno. Dejstvo je, da je ob zmagi tvoje ime za vedno zapisano v zgodovino, pri majici pa se bolj gleda tistega, ki jo osvoji na koncu. Ampak ko majico enkrat oblečeš, je za vedno tvoja in si jo lahko obesiš doma. Jaz jo imam na steni na hodniku in jo vedno vidim, ko grem mimo. Bom pa imel kdaj, če bom imel hišo, posebno sobo in tja dal še kakšne druge majice."

Tour je največja dirka, a vam je verjetno ljubši Giro?

"Ljubši zaradi boljših rezultatov. Kar se dirkanja tiče, zna biti na Touru bolj naporno, ker je preveč džumbusa. To je res posebna dirka, vsi na svetu vedo, kaj je Tour de France. Za Giro ve manj ljudi, za Vuelto še manj. Dirka je težja, ker so večja pričakovanja, zato so vsi kolesarji boljše pripravljeni, konkurenca je močnejša. V Italiji ni tako živčno, so mi pa včasih šle na živce zelo dolge etape. Giro je znan po 200-kilometrskih. Če imaš še takšno vreme, kot so ga imeli letos, ne moreš biti najboljše razpoložen. Ampak treba je zdržati, za vse je isto."

Ali v treh tednih dirkanja čutite duh Italije, kulturo, ali živite v dirkalnem mehurčku?

"Že mladi vozijo veliko dirk v Italiji in je logično, da nam je ta dirka najbolj domača. In če bi primerjal pokale, je od Gira eden lepših. Še to malo vleče, haha."

Letos smo ga s Primožem Rogličem Slovenci končno osvojili. Vi ste bili zraven ob prvem Pogačarjevem slavju v Franciji. Kakšne spomine imate na tisti zgodovinski čas?

"To so bili res zgodovinski trenutki. Tour se je Slovencem zdel nedosegljiv, ampak potem smo imeli celo dva v igri za zmago. Ne bi sicer rekel, da smo mislili, da Tadej ne bo zmagal. Verjeli smo, ampak moral se je zgoditi dan, ki mu je šel na roko. A ko ne pričakuješ, potem pa se zgodi, je še bolj čustveno. Sploh za ekipo, ki je osvojila prvo zmago na Touru."

Pogačar je bil leto prej tretji na Vuelti, vendar tega preskoka nihče ni pričakoval. Kako ste ga vi dojemali?

"Cilj je bil med prve tri, ampak ko si tam, računaš tudi na možnost zmage. Na Touru Tadej ni bil nič slabši od Primoža. Čas smo izgubili v etapi na veter, nato je Tadej napadel, potem pa je razlika kar ves čas ostajala enaka, nič ni bilo mogoče narediti na cesti. Kronometri, sploh na tritedenskih dirkah, so vedno uganka. Zdi se mi celo, da ima drugouvrščeni psihološko prednost. Nimaš kaj izgubiti in te ni ničesar strah. Če braniš majico, pa ga malo imaš in si v krču. Sploh če veš, da je naslednji dan konec dirke."

Vam je bilo hudo za Rogliča?

"Ni mi bilo, ker je zmagal moj kolesar. Na cesti je pokazal, da je boljši. V tem primeru bi mi lahko bilo tudi za Gerainta Thomasa letos na Giru. To je kolesarstvo. V bistvu mi je bilo hudo za Tadeja. Slovenska javnost je podpirala Primoža in nad tem sem bil šokiran. Če ne bi bil tako trdna osebnost, bi ga lahko potrlo. Nikomur ni nič naredil, na pošten način ga je premagal. V tem nisem videl nič spornega. Ampak to je meni brez zveze ... Sem kolesar, vem, da nihče nikomur ni nič naredil. Zmagal je boljši - kot letos na Giru. Primož si je roza majico zaslužil, Tadej takrat rumeno."

Smolo imamo, da imamo dva kolesarja na vrhu sveta v enakem obdobju …

"To je res, se pa lahko zato veselimo na Giru, Touru in Vuelti v istem letu, haha."

Prvo kljukico od treh smo naredili, upajmo, da gre tako naprej. Kakšne so Pogačarjeve možnosti za tretje slavje v Franciji? Koliko lahko vpliva zlom roke?

"Težko bom to strokovno utemeljil, ker nisem bil z njim na pripravah. Mogoče mu celo pride prav, da se je poškodoval. Včasih ima preveliko voljo, ves čas bi treniral in dirkal. Mogoče bo boljše stopnjeval formo in bo pravi v zadnjem tednu, mogoče bo ves Tour odpeljal na najvišjem nivoju. Mogoče pa je Vingegaard trenutno predober."

Je lanska zmaga Danca dodatna motivacija za Pogačarja? Ob skupnem nastopu na dirki Pariz-Nica se je zdelo tako …

"Mogoče. Lanska sezona do Toura je bila za Tadeja mogoče predobra in ekipa je zmago morda vzela za preveč samoumevno. Vingegaard bo zdaj branil, kar vemo, da je težje kot napadati. Ekipa bo delala le zanj, kar prinaša večji pritisk. A vse to ne bi smelo preveč vplivati na rezultat, mislim, da bo odločilo, kdo je boljši."