Uroš Gramc
Žiga Slak prizna, da ni bil kolesar za največje dosežke, a ima rad ta šport, da je v njem ostal tudi po tekmovalni karieri, ki jo je Mariborčan imel pri ptujski Perutnini. V najstarejšem slovenskem mestu se je spoznal tudi z delom maserja. Od tam ga je pot vodila v Innsbruck h kontinentalni ekipi Tirol, kjer je preživel sedem let, zdaj pa je že drugo sezono v svetovni seriji, pri moštvu Bora-Hansgrohe. Dirka po Italiji je njegova četrta tritedenska dirka, je pa tokrat debitiral v vlogi vodje maserjev. Kolesarji nemškega moštva tudi brez Petra Sagana, prvega zvezdnika v zadnjih petih letih, želijo poseči visoko, a ne v sprintih, v katerih je blestel Slovak, pač pa v skupnem seštevku. Nizozemec Wilco Kelderman in Avstralec Jai Hindley sta njihova aduta, oba sta predlani na Giru že bila na stopničkah, a v dresu Sunweba.
"Takrat sta malo dirkala drug proti drugemu, zanimivo pa je, da sta bila zdaj na nekaj dirkah cimra in da se zelo dobro razumeta. Z njima ne bi rekel, da smo med prvimi favoriti, ampak če se vse izide, so stopničke mogoče. Imela bosta podporo cele ekipe," nam je, preden se je odpravil na dirko, dejal 31-letnik iz Limbuša. Ker je vodja maserjev, ima informacije, kaj se dogaja v tekmovalnem delu: "To delo je stopnička višje in nov izziv, je pa treba prevzeti odgovornost, če bi bile kakšne napake. Pred sezono se je menjalo veliko osebja, Sagan in njegovi so odšli." Tritedenske dirke so posebna izkušnja in napor, najprej zaradi dolžine. Po dveh Vueltah je to za Žigo Slaka drugi Giro. "Sicer tudi po enodnevni dirki pridem domov izžet. Tu bo več osebja, maserjev kar pet, ampak že z vidika potovanja bo naporno. Začne se na Madžarskem, potem Sicilija in proti severu Italije. Če bo vse v redu, končamo šele ob devetih, desetih zvečer. Takrat še kakšno rečemo, spijemo pivo in potem je vse lažje. Je pa to prvi Grand Tour v letu, ki je že s tega vidika zelo zanimiv. Za povrh mi je Italija zelo všeč - od hrane, ljudi do pokrajine. Zelo se ga veselim," nam je ob koncu tedna po telefonu razlagal iz Nemčije, kjer so se pripravljali za odhod v Budimpešto.
Slovenščine ne pogreša
Vsak njihov maser bo imel na mizi dva tekmovalca. Slak bo delil delo. "Masaža traja okvirno eno uro za posameznika. Oprhajo se že v avtobusu, kakor hitro so v hotelu, začnemo. Pred večerjo moramo zaključiti, na poln želodec ni priporočljivo. Imamo pravilo, da le, če ima kolesar specifično željo, katerega maserja želi, mu to omogočimo, drugače so pari naključni. Je pa treba reči, da včasih kolesar izbere na podlagi tega, kako se razumeta. Masaža je en del, drugi je lahko izbor glasbe, pogovor, če je kolesar razočaran. Masaža je tudi odklop od dirke." Mariborčan se najbolje razume z edinim avstrijskim kolesarjem na Giru, Patrickom Gamperjem. "Dobro se poznava, kariero je začel v Tirolu, kjer sem bil tudi jaz. V bistvu se precej vidiva tudi zunaj tekmovanj, na pijači, ob žaru. Ko smo na dirki, je vedno pri meni."
"Masaža je en del, drugi je lahko izbor glasbe, pogovor, če je kolesar razočaran. Masaža je tudi odklop"
Slak ni edini Slovenec v ekipi. Pozimi jo je po več letih zapustil Blaž Bogataj, maser in voznik avtobusa, prišel je Tim Podlogar, nutricionist. "Vendar ga še nisem spoznal v živo. Sicer pa je pri nas toliko nacionalnosti, da slovenščine ne pogrešam, celo bolje mi je tako. Ko je pet Slovencev v ekipi, se avtomatsko pogovarjaš slovensko in se na nek način distanciraš od drugih. Z vidika odnosov in vzdušja se mi zdi boljše, da je več nacionalnosti in smo primorani govoriti angleško." Slak se z nemškim osebjem pogovarja v njihovem jeziku, rad bi se naučil še italijansko: "Zdaj se lahko sporazumevam s hotelskim osebjem, s sodniki, komisarji, želim pa se jezika naučiti tekoče."
Najprej znanje, nato priporočila in poznanstva
In kako sploh prideš do službe v Bori-Hansgrohe? Verjetno malce težje kot denimo v Bahrainu, ki ima slovensko vodstvo, največ naših kolesarjev in osebja. "Bahrain je malce specifičen. Večina ljudi je začela pri Adrii Mobilu - in če so pridni, če se izkažejo, jim je omogočen prehod. Za nas je malo težje, ampak gre tudi preko poznanstev. Začel sem kot kolesar pri Perutnini, kjer so mi financirali tečaj, ko sem končal kolesarsko kariero. Prvo leto sem jim pomagal, ko pa je članska ekipa razpadla, sta šla Jure Golčer in Luka Rakuša v Tirol, v Innsbruck, in me priporočila Avstrijcem. Tam sem ostal kar sedem let. Sedež Bore je eno uro vstran in sem se precej videval z določenimi ljudmi, saj hodijo na nekatere iste dirke. Trajalo je še kakšno leto, da smo prišli v stik, nato sem z njimi opravil nekaj dirk, potem pa smo se končno zmenili za fiksno pogodbo."
Za spremljevalno osebje je izziv podoben kot za tekmovalce - vsi stremijo k svetovni seriji. "V osnovi je to najvišji nivo in tudi plačilo je najboljše. Okej, od tu bi lahko šel še k bogatejši ekipi, v UAE ali Ineos, na primer, je pa to že zdaj največ, kar lahko dosežeš. Ko si v manjši ekipi, se vedno sprašuješ, kako je vse skupaj videti v največjih. V slovenskih se gre na dirko s kombijem, avtodomom, mi imamo tovornjak, avtobus, svojo restavracijo. Že s tega vidika je prestop izziv sam po sebi," je dejal Slak. Je pa zanj moral biti primerno usposobljen. "Idealna je izobrazba fizioterapevta, ki je sicer nimam, imam pa kup tečajev. Najprej sem opravil tečaj splošne masaže, da sem se spoznal, kaj sploh to je, sledili so specifični, športne masaže, kinezioterapije in anatomije, kar se mi zdi zelo pomembno, da veš, kje je katera mišica."
Še več od vsake šole prinese praksa. "Z izkušnjami sem se največ naučil. Delo z veliko ljudmi mi je zelo pomagalo, tako sem dopolnjeval znanje." Niso pa maserji edini, ki se spopadajo z bolečinami kolesarjev, sploh če so te močnejše. "V Bori, pa tudi v vseh drugih ekipah na najvišjem nivoju, imamo na dirkah tudi osteopate in zdravnike. Naša naloga je, da jih po etapi, kolikor hitro je mogoče, zmasiramo, da se mišica čim hitreje regenerira. Če je večji problem, ob padcu, poškodbi, nastopi osteopat, ki komunicira z zdravnikom."
Tudi kuhar, šofer in še marsikaj
Masiranje ni edino delo Mariborčana in njegovih stanovskih kolegov, to mu vzame le dve, tri ure dnevno. Večino dneva mu zapolnijo druga opravila. "Zelo pomembno je preostalo, moraš kuhati, pripravljati bidone, hrano za čas med dirko in jo tudi deliti. Vse to je vključeno. Treba se je znati prilagoditi situaciji in veliko improvizirati." Znanja o hrani in pijači kolesarjev so ključna. "Treba je poznati osnove nutricionizna. Na Giru je sicer z nami strokovnjak, na manjših dirkah pa ga ni. V Bori imamo zdaj tri programe. Giro je prvi, sočasno bo potekala dirka po Madžarski, na kateri ne bo kuharja in nekaterih drugih. Tam bo treba pripraviti hrano in vedeti, kaj kolesar je, kaj je priporočljivo in kdaj, treba je poznati hidrate in podobno."
Da si bil prej tekmovalec, ni nujno, je pa vsekakor dobrodošlo, marsikaj pride prav. "V osnovi že pravila dirkanja, da ne dobiš kazni, ko se voziš ob progi. Med etapo gremo maserji na okrepčevalno postajo, kjer je treba izbrati solidno mesto, da nisi na preveč hitri točki. Pravila velevajo, da ne smeš dati bidona v zadnjih 20 kilometrih. Seveda moraš pravočasno priti na cilj, moraš se znati orientirati. Zdi se mi, da je lažje, če si to že izkusil kot kolesar. Ni sicer vse enako kot za osebje, ampak hitro ti postane jasno, kako in kaj," podrobno razlaga Štajerec na delu v Nemčiji, ki je letno zdoma pol leta. "V pogodbi mi piše 180 dni, a se nabere več, ker počakam v Nemčiji, če so med dirkami le trije ali štirje dnevi. Tu imam dekle. Sicer rad pridem v Maribor, a zgolj za to, da si operem oblačila, se mi ne izplača."
Masira tiste, s katerimi je dirkal
Bi ga pa doma potrebovali, več takšnih z znanjem in voljo za delo v kolesarstvu. V Mariboru klub za dirke na cesti praktično ne obstaja. Že v Slakovih najstniških letih ga ni bilo, najbližje mu je bil Ptuj. "Ata me je takrat peljal in sem se navdušil. Začel sem trenirati za Perutnino. Treninge smo usklajevali, kar s kolesom sem se vozil na Ptuj in kdaj prej končal. Saj ni tako daleč. To je bilo lepo obdobje, fajn smo se imeli, dobra klapa smo bili. Pa dobro je poskrbljeno za začetke, imaš trenerja, dobiš kolo, opremo, dober program dirk. Staršem ni treba vložiti ne vem koliko denarja, ne da bi sploh vedeli, če ti bo šport všeč." Njemu je bil, čeprav ni bil med najboljšimi. Bil je v mladinskih kategorijah, eno sezono se je preizkusil v članski. "Roko na srce, nek hud talent nisem bil, ko pogledam nazaj. Takrat sicer misliš, da boš dober. Ni mi žal, resno sem treniral, v Sloveniji sem bil tu in tam med deset, če pa hočeš kariero, moraš kaj narediti v tujini. Fajn se mi zdi, da nisem na silo nadaljeval, res pa je tudi, da Perutnina ni več imela članske ekipe in nisem imel možnosti. Po eni strani boljše zame, da sem šel študirat in sem zdaj tukaj. Še vedno pa rad sedem na kolo, ampak zase."
"Slišal sem, da bo letos državno prvenstvo v Mariboru. Premika se v pozitivno smer, vendar počasi"
Takrat se je na dirkah meril tudi s Petrom Saganom in Marcom Hallerjem, Avstrijec vrti pedale prav za Boro. Oba sta med mladinci kraljevala na dirki po Štajerski, pobrala vse, kar je bilo na voljo. "Zanimivo, včasih smo skupaj vozili, zdaj pa jih masiram. No, onadva sta zmagovala, jaz pa sem bil vesel, če sem prišel v cilj v isti skupini. Spomnim se Hallerja, trener nam je vedno govoril, pazite se ga, držite se njegovega kolesa in podobno. Januarja sva se pogovarjala o tem, ko smo imeli spoznavni kamp na Majorki, in obujala spomine," je dejal Žiga Slak. Žal mu je le, da nima še kakšnih na kolesarstvo v domačem mestu in da jih nimajo niti generacije za njim: "Škoda, da še vedno ni pravega kluba za mlajše kategorije. Upam, da bo splošno navdušenje za kolesarstvo v Sloveniji pripomoglo. Slišal sem, da bo letos državno prvenstvo v Mariboru. Premika se v pozitivno smer, vendar počasi."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
