Še kot izjemno mlad fant je leta 1968 postal predsednik RK Partizan Šoštanj. Pod njegovim vodstvom je klub začel načrtovano in organizirano delo z mladimi. Štiri leta kasneje so ustanovili prvo rokometno šolo v Velenju, v katero se je vpisalo 70 fantov, nekaj let za tem pa tudi prve rokometne tabore, na katerih so poleg osnov rokometa mlade izobraževali tudi o pravilni prehrani, škodljivih učinkih kajenja in številnih drugih za športnika pomembnih temah. V letih, ki so sledila, se je njegova rokometna pot tesno prepletala s pokojnim trenerjem Mirom Požunom, s katerim sta na vrhunsko raven popeljala številne mlade fante.
Plaskan je bil ključni mož, ki je leta 1992 v uspešno zgodbo velenjskega rokometnega kluba k sodelovanju pritegnil podjetje Gorenje, generalnega sponzorja in podpornika kluba, s katerim partnerstvo traja že več kot 30 let in v katerem je bil zaposlen.
Ob 60. obletnici rokometa v Šaleški dolini in tik pred zaključkom več kot 30-letnega vodenja kluba leta 2003 je kot velik ljubitelj rokometa, brez katerega klub bržkone nikoli ne bi dosegel vrhunske ravni z velikim poudarkom na rokometni šoli in vzgoji domačih fantov, dejal: "Nikoli si nisem mislil, da bom v klubu in rokometu ostal 34 let. Vedno so me gnali, mi dajali voljo in vzpodbudo za nadaljnje delo ravno mladi igralci. V užitek mi je bilo gledati, kako radi trenirajo, igrajo in zmagujejo. Če bi se moral ukvarjati samo s problemi in organizacijo prvega moštva, tega prav gotovo ne bi več počel. Ponosen sem, da smo kot klub dosegli tako visoko raven, ki jo uspemo ohranjati že leta. Pri nas je že dolga leta prisotno pozitivno ozračje. Vsak igralec, ki je prišel v Velenje, se je tu dobro počutil in ima na Velenje lepe spomine."
V svet rokometa je popeljal tudi družino, zlasti sina Boruta, še vedno najboljšega strelca kluba vseh časov in klubsko legendo, ki zdaj neprecenljivo znanje kot trener predaja mlajšim selekcijam.
Svoj predsedniški mandat je leta 2003 predal v želji, da klub ohrani svoj položaj v slovenskem in evropskem rokometu. Tudi ko je zapustil mesto predsednika kluba, ni manjkal na skoraj nobeni tekmi članskega moštva.
Med letoma 1985 in 1987 je opravljal tudi vlogo predsednika Rokometne zveze Slovenije. Športnemu svetu bo ostal v spominu kot pošten, neposreden, skromen in načelen mož, ki je zvesto sledil in udejanjal vizijo razvoja rokometa v Šaleški dolini.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
