Schengenski mejni režim kot glavni steber trdnjave Evrope je pod udarom tako na zunanjih in notranjih kot na morskih in kopenskih mejah. Čas bo pokazal, ali bo še naprej kljuboval izzivom migracij in vojn kot mogočni, a delno poškodovani sirski Krak des Chevaliers.
Beremo, da se Evropska unija sooča z begunsko krizo. A poglobljeni premislek pokaže, da v tej trditvi - odvisno od zornega kota - ne drži prav nobena beseda, lahko pa držijo vse.
Tako je iskanje glavnega krivca v organih Evropske unije precej nepošteno, saj imajo države članice še vedno bistvene pristojnosti v migracijskih politikah in v EU nimamo enovitega azilnega sistema. A vemo, da sta dublinski sistem določanja pristojne države, ki obravnava prošnjo za azil, in režim odvzema prstnih odtisov (EURODAC), ki se ju trenutno nekatere države članice otepajo, nastala v sejnih sobah Evropske komisije.
Prav tako v Gornjo Radgono, Lenart in druge sprejemne centre in na mejo ne prihajajo samo begunci, torej tisti, ki so zapustili domove pregnani ali zaradi strahu pred preganjanjem. Državljani Sirije so že najbolj številčna skupina prosilcev za azil po podatkih Eurostata v drugem kvartalu leta 2015, in sicer jih je dobra petina vseh prvih prosilcev. Dosedanja statistična slika je varljiva, ocenjujem, da se bo zaradi dodatnega poslabšanja stanja v Siriji, izognitve vpoklicu v sirsko vojsko in poziva nemške kanclerke odstotek v drugi polovici leta zelo povečal. Val prišlekov v nemajhnem številu popolnjujejo tudi drugi tujci, katerih državljanstvo nemudoma razkrije, da je migracijski motiv povsem drugačen. V istem obdobju je zaprosilo za azil skoraj 18 tisoč državljanov Albanije (to je 8 odstotkov vseh prosilcev), ki je nedvomno varna država. Na vratih Evropske unije imamo torej tako imenovane mešane migracije, kjer je treba posameznike obravnavati drugače in jim dodeliti drugačne statuse, upoštevajoč njihove osebne okoliščine. A pri množičnem dotoku tujcev to ni tako preprosto storiti.
Govoriti o krizi je vsaj v primerjavi s situacijo v taboriščih v Libanonu in Jordaniji svetohlinsko. Če že, se soočamo s krizo medsebojnega zaupanja med državami članicami in vkopavanja v nacionalne egoizme, ki pod črto škodijo vsem. Potihoma poteka tudi bitka med Evropsko unijo in državami članicami glede "federalnega" vprašanja nadaljnjega prenosa pristojnosti z držav članic na Evropsko unijo. Toda krizo lahko dojamemo kot priložnost, saj sta demografska in zaposlitvena slika v Evropski uniji na dolgi rok nevzdržni, hkrati pa dotok migrantov povečuje gospodarsko rast.
V takšnem ozračju se večini pojavljajo nekatera pravna vprašanja, ki jih je smiselno osvetliti.
